Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!«

Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«

    Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.

Jn 20,19-31

MIR VAM BODI

    Danes je bela nedelja in obenem nedelja Božjega usmiljenja. Novokrščenci so na današnji dan odložili bela oblačila, za njih se je začelo normalno življenje, ko so morali sredi vsakdanjih opravil pokazati, kako kristjan ne klone pred različnimi težavami, ampak hodi naprej proti cilju z močno vero in zaupanjem v Boga. Moč mu daje usmiljeni Gospod, ki sprejema vsakega takšnega, kot je, in mu odpušča. V evangeliju se bomo srečali z apostolom, ki nam je zelo podoben, s Tomažem, ki je hotel videti in se dotakniti Jezusovih ran. Skoraj vsi smo dvomljivci in ne verjamemo v stvari, o katerih nimamo nobenih pravih izkušenj. Vera v vstajenje od mrtvih je takšna izkušnja, ki je nima nihče in zato si ne znamo predstavljati, kaj se je dejansko dogajalo s Kristusom in kakšno je bilo njegovo poveličano telo. Ali so res vse stvari fizično dokazljive? Kako lahko dokažemo ljubezen? Ne moremo je, pa čeprav navadno dobro zaznamo, kdaj je v ozadju ljubezen in kdaj je ni. Za razumevanje duhovnih stvari pač potrebujemo razsvetljenje, ki je dar Svetega Duha, in milost, ki nam jo usmiljeni Jezus želi dati, a na žalost jo preveč pogosto odklonimo, saj mnogo bolj zaupamo temu, kar vidimo in razumemo.

    Kaj je dajalo moč prvim krščanskim skupnostim, da so bile neutrudne v oznanjevanju? Apostolska dela (2,42.47) pripovedujejo, da so bili bratje »stanovitni v nauku apostolov in v bratskem občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah«. Bili so skupnost, ki je bila pripravljena deliti med seboj ne le materialne, ampak tudi duhovne dobrine. Prav molitev je tista sila, ki združuje med seboj po naravi in prepričanju različne osebe, da postajajo v Bogu eno telo in ena duša. Apostoli so oznanjali z velikim ognjem, kar je ljudi prepričalo, da so jim sledili. Kaj pa mi? Ali je tudi naša vera tako prežarjena z vstajenjskim veseljem, da bi bili pripravljeni zanjo žrtvovati vse? Na žalost se nam pogosto niti moliti ne ljubi, kaj šele, da bi kaj naredili za bližnjega v imenu Boga.

    Preizkušnje in nerazumevanje spadajo k vsakdanjemu življenju. To nam večkrat jemlje pogum in voljo, da bi vztrajali na svoji poti. Zato nas apostol Peter v prvem pismu (1,3-9) bodri: »Bodite veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah!« Z veseljem je treba sprejeti vse, kar nam življenje prinaša. Prava zmaga nas čaka na koncu in nobena zmaga ni slajša od tiste, ki nam jo obljublja Bog. Nikoli pa se ne pozabimo Bogu zahvaljevati za velika dela njegove ljubezni. Največji čudež in dar človeštvu je Jezusovo vstajenje. Ko z vero sprejemamo to resnico, postajamo tudi mi del vstajenjske skrivnosti. Zato se smemo veseliti v Gospodu, ki je naše vstajenje in življenje.

    Vera v Jezusovo vstajenje in večno življenje je zares nekoliko zavita v temo in skrivnostnost. Ker nam manjkajo prave izkušnje, je treba gledanje zamenjati z vero. Ne bodimo neverni Tomaži, ki se oklepajo le tega, kar je mogoče videti, slišati, okusiti in stehtati. Današnji evangelij po Janezu (20,19-31) nam spregovori o dvomu. Tomaž, ki je hodil z Jezusom, preprosto ne more verjeti, da je Gospod res vstal. Ko mu apostoli pripovedujejo, da so se srečali z vstalim Jezusom, ima njihovo pripovedovanje za blodnjo. Njegov razum se upira taki misli, zato želi Jezusa videti, slišati in se ga dotakniti. Ko se Jezus zopet prikaže apostolom, jih pozdravi z velikonočnim pozdravom: »Mir vam bodi, jaz sem!« Jezus pokaže Tomažu rane od žebljev in prebodeno stran, da pokaže svojo resničnost. Srečanje z Jezusom Tomaža prevzame in veruje vanj. Tudi mi smo velikokrat dvomljivci in težko verjamemo, da je srečanje z Jezusom tudi danes mogoče. Da je Jezus delal velika dela, še nekako razumemo, saj nam o tem govori Sveto pismo, a da jih dela tudi danes, je mnogo težje doumeti. Zato pojdimo vase in se srečajmo z njim v globini svojega srca in prosimo vstalega Gospoda, da nam odpre notranje oči, da bi videli in doumeli, da je on vedno z nami, nam daje svojo milost in nam usmiljeno odpušča tudi vsakršen dvom.