Prazen grob

   Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.

Jn 20,1-9

BODIMO VELIKONOČNI LJUDJE

   Svete skrivnosti presegajo človeški um. Zgodovinsko poznavanje Jezusa Kristusa je premalo, če globoko v srcu ne čutimo, da je On tisti, ki ga s človeškimi besedami imenujemo Ljubezen.
   Prišel je, trpel, umrl in tudi vstal in še vedno živi za vsakega človeka, za nas vse. Res: za vse ljudi, brez izjeme; tako za te, ki jim velika noč pomeni le prijetno druženje, kot tudi za tiste, ki niti ne poznajo njenega pomena, ali one, ki v srcu iščejo upanje v pravičnost, mir in dobro. Koliko bolj se lahko veselimo Gospodovega mimohoda verniki, ki verujemo, da je Jezus Kristus naša pot, resnica in življenje.
   Podoživljanje Gospodovega trpljenja velikega tedna dobi smisel v velikonočnem jutru, jutru vstajenja, ko srce in duša zapojeta: Kristus je vstal. Če hočemo to doživeti pristno, je potrebno pristno živeti tudi to, kar nas Gospod uči: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« On nam je dal zgled, saj je ljubil in želi po nas še vedno ljubiti. Kaj pa mi?
   Dogodki velikega tedna pred dva tisoč leti so zrcalna slika potrebe po Ljubezni našega časa:
   Brezpravni delavci kličejo: »Oče, zakaj si nas zapustil?« Ali znamo s svojim časom, darom, jasno besedo pokazati, da jih Oče ni zapustil, ker je ustvaril nas, da z njimi delimo svoj čas, svojo besedo in svoje imetje?
   Ali niso Judeževi srebrniki tudi danes plačilno sredstvo, ko je za denar, za dobiček, za bogastvo dovoljeno vse?
   Ali ni naša demokracija podobna času Poncija Pilata? Vsi si umivajo roke, nihče ni nič kriv; ulica pa vpije: »Križaj ga!« Koga?
   Ali ne zabijamo žebljev brezposelnim, trpinčenim materam, zlorabljenim otrokom? Ali nerojenih otrok in nemočnih ostarelih ne imenujemo nebodijihtreba?
   Kristus je vstal, velikonočni ljudje po vsem svetu zapojmo: Aleluja! Prepričana sem, da so v zrcalni podobi današnjega časa tudi številne podobe Veronik, ki s prtom dobrote brišejo solze na obrazih nesrečnih ljudi pri nas, na Japonskem, v Afriki in drugod; da imamo množico Simonov iz Cirene, ki nesebično pomagajo nositi križe in težave preizkušanim bratom in sestram; imamo veliko usmiljenih žena, ki molijo in darujejo čas za svoje družine in ljudi v stiski. Imamo pa tudi velike može in žene, ki s svojim življenjem pričujejo za Boga in človeka ter nam kakor kmalu blaženi Janez Pavel II. vlivajo poguma in povedo, da nas imajo radi.
   Želim vam, da bi v ogledalu velikonočnega jutra videli ob obrazu poveličanega Gospoda tudi svoj obraz, ki je pripravljen pokloniti bližnjemu del sebe in pomagati nositi breme drugemu. Bodimo velikonočni ljudje, veselimo se in privoščimo to veselje in to upanje drug drugemu.
   Na poti v Emavs bodimo pogumni, da bodo pri lomljenju zemeljskega kruha ljudje v nas videli in spoznali moč in luč vstajenja.

                                                   Vir Družina Jožica Ličen