Pasijon po Mateju

Jezus pred Pilatom

    Jezusa so torej postavili pred poglavarja in poglavar ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Sem.« In ko so ga veliki duhovniki in starešine tožili, ni nič odgovoril. Tedaj mu Pilat reče: »Ne slišiš, koliko zoper tebe pričajo?« In na nobeno besedo mu ni odgovoril, tako da se je poglavar zelo čudil. O prazniku pa je imel poglavar navado, da je ljudstvu izpustil ujetnika, katerega so hoteli. Imel je takrat zloglasnega ujetnika, ki mu je bilo ime Baraba. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. Ko je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena sporočila: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah zaradi njega veliko trpela.« Veliki duhovniki in starešine pa so ljudstvo pregovorili, naj zahtevajo Baraba in pogubijo Jezusa. Spregovoril je poglavar in jih vprašal: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« Rekli so: »Baraba.« Pilat jim reče: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi rekó: »Križan naj bo!« Poglavar jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup še bolj narašča, je vzel vode in si vpričo ljudstva umil roke, govoreč: »Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, vi glejte!« In vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in naše otroke!«

Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga nato izročil, da bi bil križan. 

Kronanje s trnovo krono
    Poglavarjevi vojaki so potem vzeli Jezusa v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. In slekli so ga ter ogrnili s škrlatnim plaščem; spletli so krono iz trnja in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. In poklekovali so pred njim ter ga zasmehovali, govoreč: »Pozdravljen, judovski kralj!« Opljuvali so ga in mu vzeli trst ter ga bíli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegova oblačila ter ga odvedli, da bi ga križali.

Križanje
    Gredoč ven pa so našli moža iz Cirene, z imenom Simon; tega so prisilili, da je nesel njegov križ. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, to je Lobanja, so mu dali piti vina, mešanega z žolčem; pokusil je, pa ni hotel piti. Ko so ga pribili na križ, so si po žrebu razdelili njegova oblačila. In sedeli so tam ter ga stražili. In nad njegovo glavo so deli napis o njegovi krivdi: »To je Jezus, judovski kralj.« Takrat sta bila z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Jezusa na križu zasramujejo

    Mimo gredoči pa so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, réši sam sebe! Če si božji Sin, stopi s križa!« Enako so se mu posmehovali tudi veliki duhovniki s pismouki in starešinami in so govorili: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo vanj verovali. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če mu dobro hoče; saj je rekel: ‚Božji Sin sem.‘« Prav tako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Jezusova smrt

    Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Okoli devete ure je Jezus z močnim glasom zaklical: »Elí, Elí, lama sabaktáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko se nekateri izmed tam stoječih (to) slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Takoj je eden izmed njih pritekel, vzel gobo, jo napolnil s kisom, nataknil na trst in mu dajal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, ali ga pride Elija rešit.« Jezus pa je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli in mnogo teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo. In po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se mnogim prikazali. Ko pa so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in so govorili: »Resnično, ta je bil božji Sin!«

Mt 27,11-54

PREKO KALVARIJE V VSTAJENJE

   Cvetna nedelja je praznik veselja, slovesni uvod v zadnji del Jezusove zemeljske poti: množice so Jezusa pričakale s palmami v rokah in se veselile, čez nekaj dni pa bodo zahtevale, naj ga križajo. Taki smo ljudje: silno nepredvidljivi in koristoljubni. Ko je v igri izguba dobrega imena ali privilegijev, smo pripravljeni lagati in spraviti pred sodnika tudi lastnega brata ali sestro. Cvetna nedelja predstavlja vrhunec in povzetek Jezusovega triletnega delovanja in učenja. Velikonočna skrivnost – trpljenje, smrt in vstajenje – je postala središče oznanjevanja, kajti na teh treh ključnih dogodkih temelji naša vera. Vsako življenje sestavljajo veseli in žalostni trenutki, zmage in navidezni porazi, a na koncu ostanejo vera, upanje in ljubezen. Samo to troje nas drži pokonci, da v težkih trenutkih ne obupamo in v trenutkih veselja ne izgubimo pameti. Zato tudi mi sprejmimo velikonočno skrivnost kot svoj program, ne bojmo se trpljenja in smrti, ker je zadnja postaja vedno vstajenje in večno življenje.

   Prerok Izaija (50,4-7) se je zavedal svoje preroške službe in poslanstva, ki mu je bilo zaupano. Ko je prihajal pred ljudi, da bi jim govoril o tem, kaj Bog od njih pričakuje, je vedno spregovoril tudi o svoji izkušnji: »Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti.« Ko bi mi imeli takšno vero, bi tudi sami videli čudeže, ki se vsak dan dogajajo v našem življenju. Tako kot v času Izaija, tudi danes najdemo ljudi, ki so nosilci Božjega sporočila vsem oddaljenim in ljudem brez upanja. Zemlja, kamor naj bi posejali seme, pa je največkrat trda, skalnata in nerodovitna. Mnogi obračajo hrbet Bogu, se zanj ne zmenijo in nosilca sporočila spodijo s praga. Tudi danes morajo Božji poslanci sprejeti krivice in kljub odporu vztrajati, kajti žetev je velika, delavcev pa malo.

   Apostol Pavel je pisal Filipljanom (2,6-11), naj posnemajo Jezusa, kajti on je bil v Božji podobi, pa se ni skliceval na svojo enakost z Bogom, ampak je postal služabnik. Jezus Kristus je prišel k nam kot Bog in naš odrešenik, vendar je svojo Božjo podobo zakril pod podobo človeka, ki mora sprejeti sleherno zemeljsko stisko in različne oblike pohujšanja. Prepoznati Boga v človeku, ki je ubog in stiskan z vseh strani, ni lahko. Potrebna je močna vera in prepričanje, da nas Bog ni zapustil. On je med nami posebej v podobi majhnih in nepomembnih, ki jih je svet zavrgel, Bog pa jih sprejema kot neprecenljiv dar. Naredimo nekaj in nosimo bremena drug drugega, kajti le tako bomo posnemali svojega Učitelja. Ne dajmo se zmesti miselnosti tega sveta.

   To nedeljo beremo evangelij o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kot ga je zapisal evangelist Matej (26,14-27,66). To je pretresljivo poročilo o Jezusovem trpljenju. Trpljenje je del človekovega življenja. Tudi popoln človek, Jezus Kristus, je moral hoditi po tej poti in okusiti zapuščenost od vseh. Ko prebiramo to Jezusovo življenjsko dramo, lahko prepoznamo v tem pasijonu tudi sebe in številne ljudi, ki trpijo in umirajo sami, zapuščeni od vseh. Njihovo in naše upanje v takšnih trenutkih ostaja le Bog, ki je vedno blizu. Vsakdo izmed nas ima svojo Kalvarijo, večjo ali manjšo, preko katere gremo proti velikonočnemu jutru, zmagi nad trpljenjem in smrtjo. To trpljenje darujmo drug za drugega, saj le darovano trpljenje ima pravo težo in moč soodreševanja človeštva. Ko svoje trpljenje z ljubeznijo darujemo za odrešenje ljudi, smo voljno orodje v Božjih rokah. Ta praznični teden bodimo združeni z Jezusom, da doživimo milosti, ki nam jih prinaša, posebej preko obredov velikega četrtka, velikega petka in velike sobote, da bomo globlje doživeli skrivnost velike noči – skrivnost Jezusovega vstajenja.