Jezus obudi Lazarja

    Bil pa je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi; njun brat Lazar je bil bolan. Sestri sta mu torej sporočili: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da se po njej poveliča božji Sin.« Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil, potem pa je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo!« Učenci mu rečejo: »Učenik, pravkar so te hoteli Judje kamnáti in zopet greš tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker gleda luč tega sveta. Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker pri njem ni luči sveta.« To je izgovoril in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, jaz pa grem, da ga zbudim.« Njegovi učenci so mu torej rekli: »Gospod, ako spi, bo ozdravel.« Jezus pa je govoril o njegovi smrti, a oni so mislili, da govori o počitku v spanju. Tedaj jim je Jezus naravnost povedal: »Lazar je umrl in zaradi vas se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se imenuje Didim, je tedaj rekel tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim.« Jezus je tedaj prišel in ga dobil, ko je bil že štiri dni v grobu. Betanija pa je bila blizu Jeruzalema, oddaljena kakih petnajst tečajev. – Mnogo Judov je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je torej Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti, Marija pa je sedela doma. Marta je Jezusu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.« Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; in kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« »Dà, Gospod,« mu reče: »jaz verujem, da si ti Kristus, božji Sin, ki mora priti na svet.« Po teh besedah je odšla in na tihem poklicala svojo sestro Marijo in rekla: »Učenik je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in stopila k njemu; Jezus namreč še ni bil prišel v vas, ampak je bil še na kraju, kjer ga je bila srečala Marta. Ko so torej Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in šla ven, so šli za njo, misleč, da gre h grobu, da bi se tam zjokala. Ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga je zagledala, mu je padla k nogam ter mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko jo je tedaj Jezus videl, da joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, se je v duhu raztožil; in zadrhtel je ter je rekel: »Kam ste ga položili?« Rečejo mu: »Gospod, pridi in poglej!« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil!« Nekateri izmed njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus se spet raztoži in gre h grobu. Bila je to votlina in k njej je bil prislonjen kamen. Jezus veli: »Odvalite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu reče: »Gospod, že dehni; kajti že četrti dan leži.« Jezus ji reče: »Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?« Odvalili so torej kamen. Jezus pa je povzdignil oči kvišku in rekel: »Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi.« Mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je storil, je verovalo vanj;

Jn 11,1-45

BOG JE GOSPODAR ŽIVLJENJA

   Bolj se bližamo prazniku velike noči, bolj nas Božja beseda usmerja k skrivnosti vstajenja in večnega življenja. To nedeljo nam postavlja pred oči starozavezno obljubo o novem življenju v moči Svetega Duha in vstajenju mrtvih. Posebej konkreten je čudež obuditve mrtvega Lazarja, ki tudi najbolj maloverne sodobnike navda z grozo. Stoični filozof Epiktet je zapisal: »Za človeka bi bilo prekletstvo ne umreti, kot je za klas nevzdržno, da ne dozori in ni požet.« Avstrijski pesnik Rilke pa o smrti govori takole: »Hiše, v katerih živimo, ostanejo, samo mi odidemo in se spremenimo.« To sta dve skrajnosti človekovega razmišljanja. Kristjani pa vemo, h komu gremo po smrti in kako se Jezus veseli dokončnega srečanja z nami. V moči naše vere in trdnega upanja na svet popoln v Bogu, nam je lažje iti skozi trpljenje in težave tega sveta, saj nas čaka On, ki nas neizmerno ljubi in želi, da tudi mi izkazujemo tako ljubezen drug drugemu, saj bomo tako najbolj podobni Bogu in se bomo tesneje združili z njim, ki vse oživlja.

   Kdo nas lahko reši iz teme podzemlja, kjer končajo naši zemeljski ostanki? Prerok Ezekijel (37,12-14) je ljudstvu, ki je bilo podobno obupanemu majhnemu ostanku, govoril v Božjem imenu: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« Veliko upanje za Izrael, kot tudi za nas, ki nas je Jezus privedel k Očetu kot novo izvoljeno ljudstvo. Obljublja tudi Svetega Duha, ki nas oživlja in nas vodi k cilju. Tudi mi se veselimo, da imamo Boga, ki nas ni zapustil, ampak nas kljub naši nezvestobi želi znova pripeljati v veselje in radost življenja pri sebi.

   Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,8-18) vabi, da živimo po duhu in ne po mesu in njegovih nagnjenjih in strasteh. Dokler smo v telesu, je naš duh vklenjen. Živimo dvojno življenje: eni se bolj nagibajo k mesenemu človeku, drugi pa se bolj držijo duha. Vse, kar je materialno, nas do določene mere zasužnjuje, glede duha pa večkrat ne vemo, kateri je pravi duh. Kdor namreč nima Kristusovega Duha, ta ni njegov. Če v nas biva Sveti Duh, bodo tudi naša telesa obujena od mrtvih, saj jih bo Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih, priklical v večno življenje. Od nas je odvisno, v kaj se bomo zazrli in koga bomo sprejeli za odrešenika.

   Evangelist Janez (11,1-45) nam predstavi čudovito zgodbo o obuditvi mrtvega Lazarja. Umiramo navadno sami in te boleče izkušnje nam ne more nihče odvzeti. Tudi Lazar je bil v svoji uri slovesa sam, zapuščen od vseh. Vendar je bila pri njegovih dveh sestrah živa vera v življenje po smrti. Ta vera in ljubezen do velikega prijatelja je Jezusa spodbudila, da je izzval smrt: »Lazar, pridi ven!« In mrtvi je vstal in prišel ven iz groba. Bog ga je obudil in dvignil. Odlomek nam želi povedati nekaj bistvenih stvari. Jezus želi, da spoznamo Božje veličastvo. Bog je gospodar življenja in ima oblast nad smrtjo. To moremo doumeti samo v moči Svetega Duha, ki je luč v našem duhu. Če je v nas luč, se ne bomo spotaknili, ne bomo razmišljali po človeški logiki, ampak po logiki Božjega Duha. Najpomembnejša točka tega evangelija pa je Jezusov poduk: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje bo živel, tudi če umre. … Veruješ to?« To vprašanje je zastavljeno slehernemu izmed nas. Morda nam je težko verjeti, saj to presega vse naše čute, vendar z močno vero moremo upati na večno življenje, kot sta to upali in verjeli Lazarjevi sestri Marija in Marta. Morda je v današnjem svetu vera v posmrtno življenje še bolj ogrožena, ko nam mišljenje tega sveta na piedestal resničnega vsemogočnega Boga postavlja razne nadomestke, kot so denar, sreča, imetje, … pravega Boga pa zanika in zavrača ter pogosto zasmehuje. Kakorkoli. Jezus je vstajenje in življenje, ki tistemu, ki se mu odpre, prinaša posebne radosti že na tem svetu, po smrti pa večne radosti v Božjem kraljestvu.