Jezus ozdravi sleporojenega

   Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi, umij se v Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil in, ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so trdili: »On je,« drugi: »Nikakor, ampak podoben mu je.« Peljali so ga, poprej slepega, k farizejem. Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. A tudi farizeji so ga izpraševali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: »Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim.« Sedaj so nekateri izmed farizejev govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne praznuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?« In bil je razpor med njimi. Tedaj zopet rečejo slepemu: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Odgovorili so mu: »Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?« In so ga pahnili ven. Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj, mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovoril je: »Gospod, kdo je, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga in s teboj govori: ta je.« In odgovoril je: »Verujem, Gospod.« In se je vrgel predenj.

Jn 9,1.6-9.13-17.34-38

KRISTUS PRINAŠA LUČ

   Kristus je prišel k nam kot luč, ki razsvetljuje človeka in kaže človeštvu smer, kjer je zanj prava rešitev in odrešenje. Pri Judih je ta ideja zorela počasi, od Mojzesa, preko sodnikov in kraljev do nastopa Jezusa Kristusa. Evropa je sicer dedič grške, rimske in judovske kulture, vendar je krščanstvo bilo sposobno vse te miselne smeri povezati med seboj, kar se izraža tudi v sodobni demokraciji. Vsi, ki to zanikajo, bi se radi vrnili v nekdanje, nerazsvetljeno poganstvo, ko bi vsakdo lahko živel, kot bi hotel. Mi pa vemo, da brez krščanstva Evropa ne bi bila to, kar je, zato ne smemo kloniti pod različnimi pritiski. Boljše ustave, kot je evangelij, še ni zapisal nobeden narod. V življenju je stalno navzoč boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo. Božja beseda nam danes odkriva Jezusa, ki je prava luč in odrešenje. David je bil maziljen z oljem in s tem izbran za posebno nalogo, apostol Pavel pa spodbuja Efežane in posredno tudi nas, da moramo biti otroci luči. Treba je priznati, iz kakšnega testa smo: smo le ustvarjena bitja in Bog je naš stvarnik in vodnik.

   Kot nekoč, tudi danes Bog izbira in kliče. V 1. Samuelovi knjigi (16,6-7.10-13) beremo, da pošlje preroka Samuela, da gre k Jeseju in izbere enega od njegovih sinov za kralja. Pri tem naj ne gleda na videz in lepo postavo, kajti Bog ne gleda tako, kot človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. Navadno izbere tiste, ki so v ozadju, o katerih nihče ne misli, da imajo kakšne posebne darove. Zato se ne smemo izgovarjati na svoje pomanjkljivosti, če nas Bog pokliče. Treba je slišati glas in mu slediti.

   Apostol Pavel je pisal Efežanom (5,8-14), naj živijo kot otroci luči, kar pomeni, naj bodo dobrotljivi, pravični in resnicoljubni. Pred Bogom nekaj velja le tisti, ki je kreposten, a se s tem ne hvali. Nekoč smo živeli v temi, zdaj smo luč v Gospodu. Sedaj se tudi mi trudimo, da bi bili dobri do drugih, pravični do vsakega in povsod iskalci resnice o Bogu in človeku. Kdor pa še spi, naj odpre svoje srce, da ga bo razsvetlil Kristus.

   Voda je simbol življenja. Evangelij prejšnje nedelje nam je spregovoril o Samarijanki, ki ji je Jezus spregovoril o vodi, ki daje večno življenje. Danes se ta simbolika nadaljuje v smeri luči: Jezus pošlje slepega k vodnjaku, da se umije in se vrne zdrav. Dogodek preseneti tiste, ki so slepega poznali, Jezus pa obrača pozornost na vero, ki človeka notranje ozdravi in ga odpre za Boga. Slepota je velika pomanjkljivost in nekateri, ki so sčasoma oslepeli, težko prenašajo to svoje pomanjkanje. Kako bi šele ostrmeli, če bi začeli ocenjevati in meriti človekovo notranjo slepoto. Marsikdo ne vidi, da je včasih treba koga pohvaliti ali se opravičiti, priznati napako, prositi za odpuščanje. Pri odpravljanju te slepote nam ne more pomagati noben zdravnik, ampak samo Bog. Morda smo v svoji slepoti pogosto podobni farizejem, ki sodijo le po zunanjih okoliščinah: ne vidijo dobrega, ki ga je storil Jezus, ampak le zunanje okvire, ki jih je s svojim dejanjem prekršil, ker je slepega ozdravil v soboto. To je najhujša oblika duhovne slepote. Ko Jezus naredi čudež v soboto, na dan počitka, je zanje to tako velik greh, da poreko, da ta človek ni od Boga. Jezus odpre oči slepemu, ga reši večne teme, mu prinese luč, istočasno pa se zgodi drug čudež, saj ta ozdravljeni slepi ob Jezusu spozna drugo luč, notranjo luč, ki jo Bog polaga v slehernega človeka. Ta luč - luč Duha, je mnogo dragocenejša od luči dneva, ki jo zaznajo človekove telesne oči. Notranje oči vidijo luč Božje milosti, ki se kakor »živa voda« izliva v naše srce in nas vodi v večno življenje. Zato vedno znova prosimo Gospoda za milost, da bi nam odprl oči našega srca, da bi zmogli videti lepoto, ki je telesnim očem nevidna, kot pravi Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«