Skušnjave v puščavi

   Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: »Ako si božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, in na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je rekel: »Pisano je tudi: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!‘« Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu reče: »Vse to ti dam, če (predme) padeš in se mi pokloniš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, satan; zakaj pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!‘« Tedaj ga je hudič pustil in, glej, angeli so pristopili ter mu stregli.

Mt 4 1-11

UPRIMO SE SKUŠNJAVAM

   Postni čas nas vabi h globljemu razmišljanju o življenju, ki je vedno težje. Tudi kristjani ne moremo živeti mimo sveta, ampak moramo sprejeti dobro in slabo, življenjski cilj in svobodo, svojo veličino in nevarnost, da bomo delali to, česar nočemo. Pred nami so odločitve in od nas je odvisno, na katero stran bomo stopili, na stran Kristusa ali na stran princa teme. Na postni čas mnogi gledajo nelagodno, ker je v ospredju trpljenje in križ. Toda oboje je del našega življenja, sicer življenja ne bi znali ceniti. Kdaj začnemo življenje občudovati? Ko nam kaj manjka, ko nas doleti bolezen, ko so v krizi naši medsebojni odnosi. V težkih trenutkih res doživimo neko prerojenje in življenje se nam pokaže v novi luči. Postni čas nam želi pomagati, ko nas spodbuja, naj ne bežimo pred trpljenjem, ampak ga skušamo razumeti v luči Božje besede in Jezusove popolne daritve na križu.

   Prve strani Svetega pisma so opis stanja človeka od nekoč do danes: čeprav je kulturno človek zelo napredoval, je kljub temu ostal isti vse do danes, sposoben delati dobro in slabo. Prvi greh je kriv, da je svet padel v objem bolezni in smrti. Stvarnik vesoljstva je v začetku predvidel drugačen razplet zgodovine, vendar sta Adam in Eva hotela biti večja od svojega Stvarnika, kar je vodilo v človekov propad. Vendar Bog ni obupal nad nami: po svojem Sinu Jezusu Kristusu nas odrešuje in vabi na pot spreobrnjenja.

   Apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,12-19) razkriva skrivnost greha in milosti: kakor je po grehu enega človeka, Adama, smrt prišla na vse ljudi, je po enem, novem Adamu, tudi prišla milost na ves svet. Ljub grehu nismo prepuščeni samim sebi, ampak nas je naš Odrešenik Jezus Kristus prenovil in nam odprl novo prihodnost. Sedaj nismo več zavržen rod, ampak novo ljudstvo, poklicano, da živi svoje življenje v polnosti. Zato sprejmimo Jezusa in njegov nauk in postanimo njegovi učenci.

   Tako kot Adam, je bil tudi Jezus postavljen na preizkušnjo. V evangeliju po Mateju (4,1-11) beremo o tem, da ga je satan preizkušal. Po štiridesetih dneh, preživetih v puščavi, v postu in molitvi, je bil lačen. Pristopil je skušnjavec in ga preizkušal glede treh oblik ustvarjanja kraljestva na zemlji. Prva skušnjava je bila povezana s posedovanjem materialnih dobrin, da bi iz kamnov naredil kruh. Za Jezusa – Boga je to nekaj najlažjega, vendar se zaveda svojega poslanstva in tega, da je za človeka nadnaravno življenje pomembnejše kot telesni kruh. Življenja v edinosti z Bogom ne more nič odtehtati. Z drugo skušnjavo hoče izzvati čudežen poseg v naravne zakonitosti. Celo tako zvit je, da citira odlomek iz Svetega pisma. Jezus se mu upre s citatom: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Tretja skušnjava ponazarja malikovanje denarja in materialnega bogastva. Vse, kar vidiš, dobiš, če počastiš satana. To je najbolj nevarna skušnjava današnjega sveta, ko marsikdo namesto pravega Boga časti denar, drage avtomobile, jahte, hiše, uspešnost in druge zemeljske dobrine. Satan obljublja, a več vzame, kot da. Vzame nam dostojanstvo, srečo, zadovoljstvo in druge duhovne dobrine. Najhujše od vsega pa je, da nam vzame svobodo. Ko postavi denar na prestol Boga, se človek trudi, da bi ga dosegel, da bi ga imel vedno več, ne izbira sredstev, da se polasti najvišje dobrine, zanj je pripravljen škodovati bližnjemu in celo ubijati. To je zlo, ki ga prinaša skušnjavec. Ko podležemo skušnjavi, je zadovoljstvo kratkega veka, saj imamo vedno večje potrebe, naš duh pa trpi lakoto in žejo. Zato je pred nami postni čas, ko moremo znova premisliti svoje življenje in ovrednotiti svoja dejanja. Skušnjave se bodo vedno pojavljale, tudi ko bomo skušnjavca odgnali. Pred skušnjavami nas lahko obvaruje le močna vera, podprta z osebno molitvijo in neomajnim zaupanjem v Boga. Naredimo ta korak k spreobnjenju srca in vzemimo svoj križ ter se podajmo za Gospodom.