Ljubezen do sovražnikov
Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.
Mt 5,38-48
BODIMO SVETI
Božja beseda te nedelje je nadaljevanje prejšnje, kjer nas Jezus pouči, kako naj izpolnjujemo zapovedi – ne po črki, temveč po duhu. Na kateri točki spoznamo pravega Jezusovega učenca? V izpolnjevanju zapovedi ljubezni: ni težko ljubiti tistega, ki ti ljubezen vrača. To delajo tudi pogani. Jezus od nas kristjanov pričakuje več: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih.« Bližje smo Bogu, tesnejši stik imamo z njim, večjo stopnjo svetosti dosegamo. Da lahko ljubimo sovražnika, potrebujemo večjo stopnjo svetosti, predvsem pa Božjo milost, ki nam je dana kot zastonjski dar. Ker nas je nebeški Oče sprejel za svoje otroke, čutimo neko dolžnost, da bi bili tudi mi takšni: ljubeznivi do vseh ljudi in vseh stvari brez razlike.
Odlomek iz 3. Mojzesove knjige (19,1-2.17-18) pravi: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet.« Kako slovesen je ta stavek, ki ga je Bog po Mojzesu izročil svojemu ljudstvu kot spomin in opomin! Ta stavek je zares povzetek najlepšega testamenta, ki ga lahko oče zapusti svojim otrokom. Bog nas vabi, naj bomo takšni, kot je on, vabi nas, da ga posnemamo. Istočasno nas pa vabi, naj bomo dobri do ljudi okoli sebe, naj ne sovražimo, naj se ne maščujemo, naj pa posvarimo svojega brata, če le-ta ne dela prav. S tem ga rešimo pred pogubljenjem in sodelujemo z Bogom.
Apostol Pavel je v svojem 1. pismu Korinčanom le-te spraševal (3,16-23): »Bratje in sestre, mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« Vprašanje je zastavljeno tudi nam: se zavedamo, da smo Božje svetišče? Sodeč po našem govorjenju in obnašanju, smo pogostokrat bolj razbojniška jama kot svetišče, ki vabi k molitvi. S svojo modrostjo – modrostjo tega sveta, lahko zaidemo na pota, ki nas peljejo stran od Boga in nas lahko samo razočarajo, saj resnična sreča je le v preprostosti in povezanosti z izvirom življenja, ki nam daje milost in svetost.
V evangeliju po Mateju (5,38-48) Jezus pouči svoje učence v novem nauku. Vabi jih, naj bodo krotki. Krotkost je za mnoge slabost in nesposobnost biti pokončen človek. Samo v luči krotkosti in ponižnosti zmoremo izpolniti Jezusovo naročilo, naj ravnamo drugače, kot velja v svetu okoli nas. Jezus pravi, da naj se ne upiramo hudobnežu, kajti nasilje vedno rodi novo nasilje. Če nas nekdo prosi, mu ne obračajmo hrbta, ampak mu pomagajmo, saj tako služimo nebeškemu Očetu, ki je dober do slehernega bitja. Morda se nam zdi, da je še najtežje izpolniti Jezusovo naročilo, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Tu se v resnici pokaže naša svetost in podobnost našemu nebeškemu Očetu. Če delamo drugače, smo podobni tistim, ki nimajo vere. Jezus nas hoče opomniti, kako zelo pomembno je odpuščanje, saj tudi on odpušča neprestano, če mu to dopustimo. To je dejanje, ki nas dela popolnejše in bolj podobne Jezusu. Ljubezen je tista, ki premaga vsako sovraštvo in nasilje. Ko bolj ljubimo, smo bolj podobni svojemu nebeškemu Očetu, ki ljubi vse stvarstvo in nam daje vse potrebno za dušo in telo.