Nova pravičnost
    Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo ljudi tako učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo v nebeškem kraljestvu velik.

    Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Ako te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je izgubljen eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo telo vrženo v pekel. In ako te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je eden tvojih udov izgubljen, kakor da bi célo telo prišlo v pekel. Rečeno je bilo: ‚Kdor se od svoje žene loči, naj ji dá ločitveni list.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem: spolni pa, kar si Gospodu prisegel.‘ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte: ne pri nebu, ker je božji prestol; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi ne prisegaj pri svoji glavi, ker ne moreš ne enega lasú napraviti belega ali črnega. Vaš govor pa bodi: Dà, dà; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega.

Mt 5,17-37

ZAPOVEDI KAŽEJO POT

   Božja beseda današnje nedelje nam v ospredje postavi postavo in zapovedi. Še posebej težke so besede starozavezne postave glede gobavega bolnika: dokler ima gobe, je nečist, ločen naj prebiva, zunaj tabora bodi njegovo prebivališče. Iz človeške družbe je izločen, hujše obsodbe zanj ne more biti. Strahotnejši od bolezni je občutek: izvržen sem izmed ljudi, nimam več vstopa v družbo, sam sem! Ne gre za vprašanje krajevno in časovno oddaljenega gobavca, tudi ne za današnjega zasvojenca, ki ga fizična in duhovna pohabljenost izobčuje, gre za grenak občutek, da te nihče ne mara, da si odpisan in izbrisan iz javnega življenja. Toda Kristus ni pristal na tak način »zdravljenja«, zato je bolnike sprejemal in jih ozdravljal. Še več: govoril jim je, da je greh največkrat kriv, da pade človek v osamo in pristane med izbrisanimi. Zato bodimo pokončni kristjani, ki se borimo proti grehu in se trudimo za krepost.

   Modri Sirah (15,15-20) nam danes spregovori o zapovedih, ki so postavljene pred nas, da jih sprejmemo ali pa se ob njih vsak dan spotaknemo. Takole pravi: »Če hočeš, moreš spolnjevati zapovedi, in zvestobo ohraniti, je stvar tvoje proste volje … Pred človekom sta življenje in smrt; kar hoče, se mu bo dalo.« Gospod nam daje vse na izbiro, v nič nas ne sili. Od nas je odvisno, kaj bomo izbrali. Gospodova modrost je neizmerna in vidi vsa naša dejanja. Če se ne bomo odločali na podlagi resnične ljubezni, se nam lahko zgodi, da naša izbira ne bo pravilna. Zato prosimo modrosti, da bi znali v ključnih trenutkih pravilno ravnati.

   Človek je nagnjen k temu, da pokaže svojo modrost, modrost tega sveta. Veliko imamo povedati o tem in onem. Ali smo se sposobni pogovarjati ob razodeti Božji besedi zapisani v Svetem pismu, pa je že drugo vprašanje. V tokratnem odlomku iz 1. pisma Korinčanom (2,6-10) Pavel govori, da on ne oznanja ne svoje modrosti ne modrosti voditeljev tega sveta, ampak samo Božjo modrost. To je naloga vseh pričevalcev in kristjanov, naj ne oznanjamo svojega nauka, ampak razodeto Božjo besedo. Blagor nam, če smo sposobni pozabiti nase in biti le v vlogi Kristusovega poslanca.

   V evangeliju po Mateju (5,17-37) Jezus pove, da ni prišel ukinit postave, ampak le dopolnit. Tako zapovedi, ki jih je dal Bog, ostajajo in so nam kažipot skozi tuzemsko življenje. Vendar tudi tu ne smemo biti preveč ozki in se zanašati na to, da nas bo odrešilo natančno izpolnjevanje vsake zapovedi. Res je treba pravila spoštovati, vendar nas ne morejo rešiti pravila, ampak le vera v Boga. Jezus na nek način daje zapovedim še večji pomen, saj pravi, da ni potrebno, da smo dejanje izvršili, ampak smo grešili že z mislijo na to dejanje. Če si v srcu močno želimo, da bi se nekoga iznebili, smo s tem že grešili. Prav tako, če smo si želeli bližnjega žene (moža), smo že prešuštvovali … Jezus je tukaj zelo jasen, izbira pa je zopet naša. Ali bomo služili Bogu, ali pa raje mamonu, ki se kaže skozi razna naša poželenja in strasti. Iz tega se rodijo številne zamere in na kocu sovraštvo, ki je najhujši greh in je uperjen direktno v Božje usmiljeno srce. Če razmišljamo ob današnjem evangeliju, se nam morda zazdi, da imamo zelo malo možnosti, da bi se rešili. Glede na svoje misli in dejanja res, vendar Jezus nas je na križu odrešil in onemogočil zlu, da bi popolnoma zavladalo nad nami. Razen tega pa nam daje milost, da se moremo prav odločiti in živeti po njegovem nauku. Kot tretji razlog je neskončno Božje usmiljenje, zaradi katerega smemo upati, da se kljub svojim slabostim, ki se jih trudimo odpraviti, odrešimo – ne iz svoje moči, ampak zaradi Božje ljubezni do nas.