Sol zemlje in luč sveta
    Vi ste sol zemlje; če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Mt 5,13-16

BODIMO SOL IN LUČ

   Jezus nam pravi, da moramo biti »sol zemlje in luč sveta«. Za okusno hrano ni potrebno veliko soli in ponoči tudi ne potrebujemo močne svetlobe. Zato se moramo sprijazniti z resnico, da bomo vedno »mali ostanek« in ne velika množica, ki hodi za Jezusom. Ko bomo v dvomih in bo naše srce razdvojeno, nas mora tolažiti misel, da je moja lučka zelo pomembna, pa čeprav morda kaže pot le enemu človeku. Nebeški Oče nas vabi, da delamo dobro in naša ljubezen ne bo le v besedah, ampak bomo živeli za druge, jim zmogli služiti, kajti le tako se razodeva naša luč. Bog nam daje modrost, ki je sol v našem življenju in ta sol more popraviti ali izboljšati še tako slabo družbo. Zato je naša naloga, da to sol delimo ljudem, s katerimi živimo. To pa je pogosto precej težko, saj naša okolica dobro pozna naše napake in to nam lahko onemogoča delovanje med ljudmi. Paziti moramo, da se naša sol ne skvari. To se zgodi, ko kljub temu, da smo kristjani, ne živimo tako, da bi naše življenje izražalo skrivnostno povezanost z Jezusom.

   Ljubezen je vedno konkretna. Zato prerok Izaija (58,7-10) sporoča Izraelovemu ostanku Gospodovo besedo: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci, in ne potuhni se pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.« Da se izrazi naša luč, je potrebno, da živimo tako, kot nas uči Božja beseda. Naša veličina je v služenju. Pomembno je, da Jezusa oznanjamo z besedo, toda, če naše besede niso podprte z deli ljubezni in usmiljenja, se bo vse počasi razvodenelo. Dobra dela nam edina odpirajo oči in nas vodijo k Jezusu.

   Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (2,1-5) piše, kako ni prišel k njim s prepričevalnimi besedami, temveč je po njem deloval Božji Duh. Zato se moramo potruditi, da ne bi gradili svoje vere na lepih besedah in človeški moči, ampak na Božji modrosti. Naše besede brez te Božje modrosti so namreč podobne pesku, ki ga veter raznaša, evangelij pa jim daje modrost, ki ostane.

   Evangelist Matej (5,13-16) je zapisal Jezusovo priliko o soli in luči. Sol je potrebna ne le za to, da dobi hrana dober okus, ampak jo lahko potresemo tudi na rano, da jo prečisti. Zato kristjan ne govori le lepih besed o odrešenju, ampak tudi pokaže napake in bližnjega opozori nanje z namenom, da bi se spreobrnil in sprejel Božjo ljubezen. V takem dobrohotnem »opozarjanju« smo sol družbe. Seveda moramo tudi sami biti sposobni sprejeti »opozorilo«, najti odgovor v molitvi in premišljevanju Božje besede in ravnati v skladu z Božjo voljo. Vsekakor moramo sol najprej nasipati na svoje rane in ozdraviti samega sebe. Jezus pa spregovori tudi o luči. Svetilka je podoba našega krščanskega življenja. Vsak kristjan je poslan, da sveti in kaže pot ljudem. Zato moramo paziti, da nam svetilka ne ugasne. To se zgodi, če nam zmanjka olja vere. Zoperstaviti se je treba vsemu, kar zatemnjuje našo luč, da ne more svetiti v vsej moči. Posvetne stvari in problemi, s katerimi se srečujemo v življenju, lahko zakrijejo našo luč. Prosimo Gospoda, naj nam da milost vere, da bi vedno svetili in kazali pot k Očetu vsakemu človeku, ki si deli z nami del poti.