Jezus v templju
Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici in dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel:
»Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Lk 2,22-32
POSVETIMO ŽIVLJENJE GOSPODU
Marija in Jožef nista prišla v tempelj z namenom, da bi Jezusa izvzela iz tempeljske službe, ampak, da bi Jezusa postavila pred Gospoda. Zavedala sta se, da Jezus pripada Bogu, kar jima je bilo razodeto že ob njegovem spočetju in še bolj ob njegovem rojstvu. Hebrejski stavek »stati pred Gospodom« pomeni »biti duhovnik«. To je bila častna služba, privilegij za izbranega. Vemo, da se je Jezus učlovečil z namenom, da bi bil most med nami in Bogom, zato je bil deležen posebnega zaupanja. On je bil drugačen duhovnik kot duhovniki Levijevega rodu. Njemu ni bilo treba darovati najprej zase in se odkupiti za svoje grehe, ampak je njegova daritev bila samo zaradi nas in odpuščanja naših grehov. V templju sta bila še dva človeka, ki sta dolgo pričakovala ta dogodek. To sta bila starček Simeon in prerokinja Ana. Za Simeona je rečeno, da je bil pravičen, bogaboječ mož in poln Svetega Duha. Za Ano pa, da je kot vdova preživela vrsto let v templju in s postom in molitvijo služila Bogu noč in dan. Oba, Simeon in Ana, sta bila sveta človeka, polna Svetega Duha. Zato sta prepoznala znamenja časa. Začutila sta Gospodov prihod. Starček Simeon je ves ganjen vzel Jezusa v naročje in zapel hvalnico Bogu: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru.« Kako je starček Simeon imenoval Jezusa? »Luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela.« Na teh svetopisemskih besedah sloni starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč. Kot sveča preganja temo, tako naj bi Jezus v naše življenje prinašal svetlobo. Kot sveča izgoreva, ko daje luč ljudem, tako se je Jezus daroval za nas na križu. Jezus nam zapušča zgled, kako naj bi se tudi mi darovali za druge.
Ta dan je tudi dan posvečenega življenja, ko praznujejo vsi, ki so svoje življenje posvetili Gospodu; še posebej redovnice in redovniki pa tudi vsi tisti kristjani, ki so se zaobljubili, da bodo zavzeto živeli Jezusov evangelij po vzoru kakšnega svetnika oz. svetnice. Toda mar nismo tudi zakonci posvečeni? Nismo se direktno zaobljubili Bogu, toda mar s svojim vsakdanjim življenjem, z ljubeznijo, predanostjo zakonskemu sopotniku in otrokom nismo žive priče za Jezusov evangelij in za življenjske vrednote? Prav gotovo bi lahko rekli, da smo tudi zakonci s tem, ko smo v svojo sredo povabili Boga, postali še posebej blagoslovljeni in posvečeni.
Za trenutek se še obrnimo k starčku Simeonu, ki je vse svoje življenje čakal na izpolnitev obljube, da bodo njegove oči uzrle Božjo rešitev. In tako se je tudi zgodilo, kajti Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Dve vrednoti, ki naj bi bili prisotni tudi v krščanskem zakonu. Prva se nanaša na odnos do človeka, na pravičnost do življenjskega sopotnika, druga na odnos do Boga, biti torej bogaboječ. In če združimo ti dve vrednoti, bi ju lahko zapisali v največjo zapoved med zapovedmi: Ljubiti Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem ter svojega bližnjega kakor samega sebe! Postanimo podobni Simeonu in izpolnjujmo Jezusovo največjo zapoved, da bomo ob izteku svoje zemeljske poti lahko kakor Simeon z mirnim srcem dejali: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru.«
Da bi bila ljubezen prava, ni treba, da je nekaj izrednega; ne potrebuje izrednih stvari, vedno pa mora biti usmerjena h Kristusu, ki ga ljubimo. Kako gori oljenka? Neprestano in počasi izgoreva olje, kapljica za kapljico. Če bi zmanjkalo olja, oljenka ne bi več gorela, ne bi imeli luči. Kaj so te majhne kaplje oljenke našega življenja, srca, dela? To so tiste majhne stvari vsakdanjega življenja: zvestoba in točnost v majhnih stvareh govorijo in dokazujejo ljubezen. Zato ne iščite Jezusa zunaj sebe, ampak najprej v sebi, v srcu, v svetem obhajilu. Potem ga poiščite in ga boste našli v drugem in mu služili. Vedno imejte svetilke svojega srca prižgane, da ga boste lahko vsak čas odkrivali.
Prosimo Gospoda, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo ga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.