Jezus pokliče prve štiri učence

   Ko pa je slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. In zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi:
Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob potu k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja,
ljudstvo, ki je sedelo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence,
je luč zasvetila.‘ Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.«
    Ko pa je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. In ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. In ta dva sta čoln in očeta takoj zapustila in šla za njim.
    In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.

Mt 4,12-23

JEZUS NAS KLIČE

   Z Jezusom so se izpolnile vse prerokbe o prihodu Mesija ali Odrešenika, ki bo za vse človeštvo. Vsi ljudje se rodimo z grehom, zato vsi potrebujemo očiščenje in priložnost, da lahko gledamo v prihodnost kot osvobojeni in odrešeni ljudje. Danes sicer mnogi nočejo več govoriti o grehu, češ, vse so krive nečloveške okoliščine, ne pa konkretne osebe. Kljub takšnemu prepričanju nismo nič bolj svobodni. Nasprotno, vrtimo se v začaranem krogu brez izhoda. Jezus je začel svoje javno delovanje z veselim sporočilom: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Bog se je sklonil k človeštvu kot celoti, ne le k izvoljenemu narodu in tako je ljudstvo, ki je sedelo v temi, zagledalo veliko luč. To je največja novica, kar smo jih kdaj slišali: Bog nas ima rad brez razlike. Vsi smo postali njegovi otroci in njegova ljubezen se razdaja brez sleherne naše zasluge. Zato: sprejmimo Boga in mu naredimo prostor v svojih srcih oziroma spreglejmo in se oklenimo Kristusa.

   »Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba,« je prerok Izaija (8,23.9,1-3) govoril svojim poslušalcem. Takrat se bodo vsi veselili in skakali od radosti, kajti Bog bo sredi med njimi. Ta vesela novica je postala tudi za nas resničnost, ko smo sprejeli misijonarje in so se dali naši predniki krstiti. Sedaj smo med tistimi, ki jim je odrešenje blizu, ker smo spoznali Boga in se prepričali, da ni drugega odrešenika, razen Jezusa Kristusa. On je med nami, le sprejeti ga moramo in bo tudi naše življenje napolnjeno z radostjo.

   »Vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij!« je pisal apostol Pavel v 1. Pismu Korinčanom (1,10-13.17). To pomeni, da moramo biti glede nauka složni in ne smemo oznanjati sebe, ampak Jezusa Kristusa. Ko se krščanske skupnosti začno deliti, ko vladajo med kristjani prepiri in prerekanja, kdo je Kristusov učenec, Cerkev, ki je Kristusovo telo, trpi. Prav je, da povsod, kjer smo, delamo za edinost med vsemi kristjani, ker je Kristus eden in edini povsod. Vsak osebni interes moramo odstraniti iz srca, kajti evangelij je treba oznanjati z veseljem in zadovoljstvom, ne pa z namenom, da bomo pometli s konkurenco. Jezusova beseda je namreč za vse enaka.

   Jezus ni iskal učencev v domači okolici, ampak bolj vstran, ob Genezareškem jezeru. Tam je začel z oznanjevanjem, da prihaja Božje kraljestvo, in vabilom k spreobrnjenju, ki je pogoj za vstop v Božje kraljestvo. Jezus je poklical nekaj moških in jih povabil, naj mu sledijo in postanejo njegovi učenci. Ti možje so se takoj odločili, pustili vse in šli za njim. Ni jih čakalo lagodno življenje, ampak učenje in delo za Božje kraljestvo. Dlje so hodili z njim, bolj so čutili, da je on tista prava izbira, ki osvobaja in odrešuje. Njegov nauk je privlačil množice, še posebej, ko je besede podkrepil s konkretnimi dejanji in čudeži. Vendar učence ni čakala slava in razne časti, ampak so bili mnogokrat deležni težkih trenutkov, posebej ko jim je primanjkovalo vere. Kristus je luč, ki je uničil staro temo, ki je predstavljala greh in smrt. Tako se je začel čas novega stvarstva, ki naj vse ljudi napolni z veseljem. Tudi danes Jezus na podoben način vabi in kliče vsakogar izmed nas, da bi mu pomagali pri delu za Božje kraljestvo. Škoda, da pogosto ne zaznamo njegovega glasu, saj smo vse preveč polni sebe in stvari, ki so okoli nas. Včasih se kar ne moremo odločiti, da bi hodili za njim, ali pa bi mu radi postavili svoje pogoje. Ljubezen ne pozna pogojev in če iskreno ljubimo Boga, nas nobena stvar ne more zadržati, da mu ne bi sledili. Pogosto nam manjka poguma, zato prosimo Jezusa, naj nam da dovolj poguma, da mu bomo brez zadržka sledili, mu izročili vse svoje življenje ter mu bili vedno na voljo, ko nas bo potreboval kot orodje, ki bo odpiralo srca ljudi.