Jezus nahrani pet tisoč mož
Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Jn 6,1-15
BOG SKRBI ZA NAS
Človek neprestano hrepeni po uživanju, ki ga prinaša sodobno življenje. Želi si, da bi na čim lažji način prišel do lepega uživanja polnega življenja. Že stari Rimljani so si želeli »kruha in iger«. Človek se pravzaprav od tistih časov ni bistveno spremenil. Radi imamo polno mizo dobrot, razne igre – sedaj so se odprle olimpijke igre v Londonu, ko bomo lahko uživali v borbi za medalje in navijali za svoje favorite. Toda vse to ne prinaša popolnega zadovoljstva, kajti ustvarjeni smo za nekaj več, za življenje, ki se ne konča s smrtjo. To življenje nam prinaša Jezus. Bog dela velike stvari. O tem nam govori Božja beseda te nedelje. Bog želi, da bi bili zadovoljni, zato nam daje vse potrebno za življenje, vendar ne želi, da se zadovoljimo le s tem, ampak da gremo k bistvu - Bogu. Bog dela čudeže, da bi se duhovno omejeni človek končno čudil in spoznal veličino Boga in njegove ljubezni do nas.
V 2. knjigi kraljev (4,42-44) prerok Elizej naroči možu z ječmenovimi hlebi: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Ta mož se sprašuje, kako naj nasiti množico s tistimi hlebčki. Ko Elizej pove, da Bog zagotavlja, da bo še ostalo kruha, postavi kruh pred množico in vsi so se nasitili, pa še ostalo je, kakor je rekel Gospod. Bog želi, da to malo kar imamo, delimo z drugimi, on bo naredil čudež, da se bodo mnogi nasitili, mi pa bomo imeli še vedno vsega v izobilju. Potrebno je le zaupanje v Boga.
V evangeliju po Janezu (6,1-15) beremo, kako je Jezus nasitil veliko množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama. Jezus nas sprejema takšne, kot smo. Ko je človek lačen, ga je treba nasititi. Želel je nahraniti to veliko skupino ljudi, ker je do ljudi gojil sočutje. Najprej moramo delati dela usmiljenja, šele nato je na vrsti nauk. Čudež pomnožitve kruha je mnoge presenetil. Množica je z občudovanjem sledila Jezusu in ga želela postaviti za kralja. Kralja, ki ti da vsak dan najpotrebnejše za življenje, se nihče ne bi branil. Jezus zavrača takšno preveč lahkotno življenje, ko pravi: »Ne delajte za jed, ki mine!«. On želi, da ga spoznamo kot odrešenika; takšna dejanja samo potrjujejo njegovo božansko moč.
Zaupanje v Boga nam odpira nove razsežnosti in nam omogoča, da tudi mi delamo po njegovem zgledu v smislu solidarnosti in vsakršni pomoči bližnjemu. Če verjamemo, da nas Bog spremlja na vsakem koraku in nam neprestano daje svojo milost, bomo z majhnimi dejanji delali velike stvari in spreminjali svet, ki bo postal prijaznejši.