V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.

Jn 1 1-5.9-14

LUČ PRIHAJA NA SVET

   Božični prazniki nas navdajajo z veseljem zaradi Otroka, ki je prišel k nam kot Bog in človek, da bi mi lahko spoznali Boga in ga vzljubili. To je enkraten dogodek, ko sta bila nebo in zemlja blizu. Ko sta se dotaknila eden drugega, ko je Bog sestopil iz nebes in postal nam enak v vsem, razen v grehu. Od takrat svet ni več takšen, kot je bil, kajti Novorojeni je ostal med nami in vsak dan se mu mi lahko približamo in ga zaužijemo kot nebeško hrano, ki nam odpira vrata v nebo. Zato se bližajmo tabernaklju z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, ker smo povabljeni na večno gostijo. On je z nami vsak trenutek našega življenja in nam kaže pot, ki vodi k cilju. Je luč, ki prihaja na svet in razsvetljuje našega duha in nam daje Božje otroštvo. Je večna modrost, ki prihaja od Najvišjega in se razdaja slehernemu, ki je čistega in preprostega srca.

   Odlomek modrega Siraha (24,1-4.8-12) nam želi povedati, da je Jezus prišel k nam kot Bog in človek in je hkrati poosebljena Modrost. Sirah je o tem zapel pravo hvalnico, ko pravi, da je Modrost, ki je »izšla iz ust Najvišjega, kakor megla prekrila zemljo«. In sedaj smo na vrsti mi: ob tej modrosti in Božji vsemogočnosti se je treba odločiti in jo sprejeti, če hočemo imeti delež med izvoljenimi.

 Apostol Pavel je pisal Efežanom (1,3-6.15-18), kako nas je Bog s svojim prihodom na zemljo blagoslovil z vsakršnim blagoslovom iz nebes, ko nas je že pred stvarjenjem izvolil, da bi tudi mi bili sveti in brezmadežni. Zato je tudi zdaj naša naloga, da smo čimbolj podobni popolnemu človeku Jezusu Kristusu, da smo tudi mi sveti. Naša svetost pa je v tem, da se ljubimo med seboj in molimo drug za drugega, da bi nam Bog Oče veličastva dal duha modrosti in razodetja, da bi ga mogli spoznati.

   Jezus je prišel k nam kot razodeta Božja Beseda, kot tisti, po katerem vse nastaja in h kateremu se vse vrača. V evangeliju te nedelje apostol Janez (1,1-18) spregovori o Luči, ki je prihajala in še vedno prihaja na svet. Ta luč je učlovečena Beseda, Jezus Kristus, ki se je učlovečil iz čiste ljubezni do nas, da bi nas rešil jarma greha. V njem je bilo življenje in to življenje je bilo luč ljudi, mi pa smo to luč zavrgli, ko smo Boga in Odrešenika pribili na križ in umorili. Pa nam Bog vseeno daje priložnost, da se spreobrnemo in ga sprejmemo v svoje življenje. Luč te resnice se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je to skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je zgodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ker je resnica Ljubezen, zahteva vero, pristanek našega srca. In kaj v bistvu išče naše srce, če ne Resnice, ki je Ljubezen? Išče jo otrok s svojimi vprašanji, ki nas razorožijo in spodbudijo; išče jo mladostnik, ki ima potrebo po tem, da najde globlji smisel svojega življenja; išče jo človek v svoji zrelosti, da bi z njo vodil in podpiral dejavnosti v družini in pri delu; išče jo starostnik, da bi dopolnil svoje zemeljsko življenje. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj se v njej zavzamemo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti. Sprejmimo Luč, ki prihaja, da bomo iz njene polnosti vsi prejeli milost za milostjo. Tako se bomo osvobodili vsakršnih spon in živeli v miru in medsebojni ljubezni.