Beg v Egipt in umor nedolžnih otrok v Betlehemu

    Ko so odšli, glej, se Gospodov angel prikaže Jožefu v spanju in pravi: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.« In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt. Bil je ondi do Herodove smrti, da se je spolnilo, kar je bil Gospod povedal po preroku, ki pravi: »Iz Egipta sem poklical svojega sina.«

    Ko pa je Herod umrl, glej, se Gospodov angel prikaže v spanju Jožefu v Egiptu in reče: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo; zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po življenju.« In vstal je, vzel dete in njegovo mater in prišel v izraelsko deželo. Ker pa je slišal, da v Judeji vlada Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal tja iti. In v spanju opomnjen se je umaknil v galilejske kraje. Prišedši tja se je nastanil v mestu, imenovanem Nazaret, da se je spolnilo, kar so govorili preroki, da bo Nazarejec.

Mt 2,13-15.19-23

DRUŽINA JE BOŽJI DAR

   Zdi se, da je v naši družbi vse manj prostora za običajno družino, ki jo sestavljajo oče mati in otroci. Vse druge oblike skupnega življenja so nekako bolj privilegirane, na kar opozarjajo debate, ki so se razvijale okoli družinskega zakonika. Danes je pred našimi očmi sveta družina, ki je zgled vsem družinam. Običajna družina je edina, ki lahko otroku ponudi vse, kar potrebuje: telesno življenje, varnost očeta in nežnost matere, osebe za indentifikacijo, duhovno sporočilo prednikov in odkrivanje smisla življenja. Morda bomo rekli: »To je bila pač sveta družina in kot taka privilegirana.« Pa to ne drži. Sveta družina je bila čisto običajna družina, ki pa se je posebej odlikovala po odprtosti do Boga. Na vsakem koraku in vsak trenutek je prisluhnila Bogu in ravnala tako, da je izpolnila njegovo voljo. Tudi Jezus je bil v svojih deških letih na pogled čisto običajen deček, ki je včasih tudi naredil skrbi svojim staršem. Tudi raznovrstnih težav jim ni manjkalo, vendar so vse premagovali z zaupanjem v Božjo previdnost. V tem pogledu naj nam bodo zgled, da bodo naše družine zdrave in polne življenja.

   V odlomku iz Stare zaveze nam modri Sirah (3,2-6.13-14) spregovori o medsebojnih odnosih v družini. Spoštovanje staršev ni samo stvar četrte zapovedi, ampak dolžnost in znamenje hvaležnosti otrok za vse, kar prejemajo od staršev. Sirah je o očetih in materah zapisal lepo hvalnico, ki bi morala biti vodilo za naše medsebojne odnose, prežete z ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem, tudi ko gre kaj narobe ali ko odpove zdravje. Družina, ki gradi na trdnem temelju ljubezni do Boga in med seboj, ima prihodnost in je ne more zrušiti noben vihar, pa naj prihaja od zunaj ali od znotraj.

   Apostol Pavel je piše Kološanom (3,12-21), naj se trudijo, da si osvojijo kreposti, ki jim bodo pomagale pri ustvarjanju dobrih medsebojnih odnosov. Te kreposti so: usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost. To nam pomaga, da lažje prenašamo drug drugega. Vabi nas, da živimo v medsebojni ljubezni, ki je vez popolnosti. Vse, kar naredimo iz ljubezni, je dobro. Kristus je tisti, ki v naše medsebojne odnose prinaša mir. To še posebej velja za odnose v družini. Zato se posebej potrudimo, da bodo vse naše misli, besede in naša dejanja prežeta z ljubeznijo – tako med možem in ženo, kot tudi do otrok. Naša dejanja bodo zgled otrokom, saj se vtisnejo globoko v mlada srca.

   V življenju se nam dogaja, da velikokrat bežimo in se skrivamo. V evangeliju po Mateju (2,13-15.19-23) srečamo sveto družino, ki je v težavah, saj hoče Herod Jezusa umoriti. Jožef dobi Božje sporočilo, naj zbeži v Egipt. In on, kot že tolikokrat, ukrepa tako, kot to Bog želi. Zaveda se velikega poslanstva, ki ga je prejel, ko je bil izbran za varuha svete družine. Jožef in Marija sta se zavedala, da morata za otroka storiti vse, da bo lahko opravil zaupano nalogo. Starši so pripravljeni tudi žrtvovati svoje življenje, samo da bi rešili otroka in mu vrnili potrebno zdravje. Kaj pa hvaležnost otrok? Prav je, da spoštujemo starše, ne zato, ker se bojimo Boga in ne bi radi prekršili četrte zapovedi, ampak jih spoštujemo zaradi ljubezni, s katero so skrbeli za nas in nas vzgajali. Družina je dragoceni dar, kjer govori ljubezen, kjer deluje ljubezen in kjer se žrtvuje ljubezen. Zato se je Bog sam želel roditi v družini, da jo je naredil za steber družbe in hram ljubezni, ki poteka v vse smeri: med Bogom in člani družine, med samimi člani družine in navzven do ljudi okoli njih. Družina je dar, zato skrbno pazimo, da se ne razbije in vsled tega ne postanemo nesrečni. Naj nam pri tem pomaga Bog in zgled svete Nazareške družine.