Vprašanje Janeza Krstnika in Jezusovo pričevanje o njem

    Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal svoje učence, da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa so ti odhajali, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, pred tvojim obličjem pošiljam svojega glasnika, ki ti bo pripravljal pot pred teboj.‘ Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Mt 11,2-11

VESELIMO SE

   To nedeljo je v ospredju veselje. Vse stvarstvo se veseli in je v pričakovanju Odrešenika. Zato glejmo na svojo prihodnost z vero in zaupanjem. Božja beseda nas spodbuja k velikemu zaupanju vase in v človeštvo, kajti evangelij prihaja z veselo novico o svobodi in upanju. Kristjani bodimo s svojim življenjem upanje in moč za vse, ki so izgubili vero vase, se čutijo odveč in ne najdejo smisla svojemu življenju. Bog prihaja k nam, da bi nas odrešil. Ne glejmo v preteklost, ampak živimo sedanjost, da bomo vsak dan doživljali »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in bo On po nas prisoten v svetu. Konkretno to pomeni, da živimo v pravičnosti in ljubezni, da smo vselej budni in s srcem hodimo po Gospodovi poti. Veselimo se, kajti Bog je z nami.

   »Glejte, vaš Bog … on prihaja, da vas reši!« To je bilo veselo oznanilo upanja preroka Izaija (35,1-6.10) za ostanek naroda v babilonski sužnosti. Rešitev je vedno, a mi je mnogokrat ne poznamo. Kar Bog obljubi, to tudi izpolni, človek pa velikokrat požre dano besedo. Naše oči so velikokrat slepe in ušesa gluha za dejanja ljubezni. Zato je spreobrnjenje edina možna pot rešitve. Spreobrnjenje pa je vedno milost in nezasluženi dar. Bog ni pozabil človeka, zato bodimo močni in se ne bojmo. To upanje velja tudi za naš čas in je močna tolažba za vse, ki dvomijo v moč dobrega.

   »Utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu!« je pisal apostol Jakob (5,7-10). Opustimo godrnjanje in sprejmimo življenje takšno, kot je. Za zgled potrpežljivosti si vzemimo preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Potrpljenje je vedno potrebno, kajti povsod se srečujemo z nepopolnim svetom, ki potrebuje prinašalcev upanja v moč dobrega in zmago Boga. Stopimo na pot k tistim, ki so daleč od Boga in jim govorimo ob Bogu, ki jih ima rad.

   V evangeliju po Mateju (11,2-11) zopet srečamo Janeza Krstnika. Bil je v ječi in ni bil prepričan glede Odrešenika, zato je poslal svoje učence k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril, da je nastopil čas, da hodijo okrog odprtih oči, kajti dela so tista, ki razodevajo resnico. Sporočilo današnje nedelje je: ubogim se oznanja evangelij, vesela novica. Ali sploh vidimo današnje uboge okoli sebe? Ali kot kristjani oznanjamo evangelij ubogim? Uboštvo današnjega človeka je zelo raznoliko in pravzaprav se je potrebno tudi potruditi in izstopiti iz okvirov svojih predstav uboštva. Gledati moramo širše, znotraj današnjega časa. Svoje pričevanje, držo oznanjevanja pravzaprav moramo povezati z vsakdanjim stanjem, ker na ta način evangelij živi in se širi po naših običajnih dejanjih. Naši notranji zapori, ujetost, zakoreninjene predstave in predsodki naj se spreminjajo v prostor veselja, ker je Odrešenik tu. Naši obrazi naj kažejo namesto trpečih in žalostnih potez poteze zadovoljstva, miru in odrešenja. Jezus tudi po meni in tebi prihaja v najbolj nemogoče razmere in položaje. Prav tja on prinaša upanje, veselje, rešitev. Puščava, mrtva pokrajina oživi – hromi hodijo, plahi postanejo pogumni, bolni ozdravijo, slepi spregledujejo, mrtvi so obujeni …
   Naj ne bodo to zgolj samo lepe besede adventnega časa, ampak naj postanejo naša drža. »Bódite močni, nikar se ne bojte! … on prihaja, da vas reši!« (Iz 35,4).