Jezusa na križu zasmehujejo

    In ljudstvo je stalo ter gledalo. Obenem z njim pa so ga zasmehovali tudi prvaki in so govorili: »Druge je rešil; sam sebe naj reši, če je on izvoljeni božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki, ki so pristopali in mu podajali kisa ter govorili: »Če si ti judovski kralj, se reši!« Bil je nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: »To je judovski kralj.«

    Eden izmed obeh hudodelcev, ki sta visela, se mu je rogal, govoreč: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« Oglasil pa se je drugi in ga svaril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti primerno temu, kar sva storila, prejemava, ta pa ni storil nič hudega.« In rekel je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.«

Lk 23,35-43

BOŽJE KRALJESTVO

   Zadnja nedelja v cerkvenem letu je praznik Kristusa kralja vesoljstva. Božje kraljestvo je končni cilj slehernega kristjana, saj smo na tej zemlji le popotniki. Kristus je središče naše zgodovine, vsega vesolja in vsakega posameznika. Kdor to sprejme, ustvari v sebi kraljestvo, ki ne mine, ker ga molj in rja ne moreta razdejati. Po Jezusovem vstajenju ne moremo prejeti nobenega višjega spoznanja in razodetja, ki bi bilo pomembno za našo prihodnost. Središče vesolja in življenja je postavljeno z Jezusovim življenjem in njegovim delom. On je edini zgled, ki ostane in se ne spreminja. Zato v globinah svoje duše vedno iščemo Boga in Božje kraljestvo, saj od tam črpamo moč za življenje in delovanje v tem svetu. Kristus ostaja ali morda šele postaja kralj našega življenja, naše zgodovine in predvsem naše prihodnosti, ki je v popolnem združenju z njim.

   Odlomek iz 2. Samuelove knjige (5,1-3) nam spregovori o težnji izraelskega naroda, da bi po vzoru sosednjih narodov dobil svojega kralja. Toda izraelski kralji so bili, tako kot vsi drugi, samo ljudje z napakami in slabostmi. Izraelsko kraljestvo je bilo zato večkrat slabotno, ljudje nezadovoljni in velikokrat v suženjstvu. Vendar je bil to začetek mesijanskega kraljestva, ki je doseglo svoj vrhunec s prihodom Božjega Sina na svet.

   Apostol Pavel se v pismu Kološanom (1,12-20) zahvaljuje Bogu Očetu, ki nam je omogočil delež svetih v svetlobi, saj nas je iztrgal iz oblasti teme in nam omogočil, da moremo doseči Kristusovo kraljestvo in odpuščanje grehov. Bogu Očetu gre zahvala, da je naše življenje usmerjeno k pravemu cilju in večni sreči. On nas je namreč posinovil in nas sprejel za svoje, zato hudobija nima več oblasti nad nami. Sedaj je pred nami prava prihodnost, ki nam ni vsiljena. Z Bogom je treba sodelovati, njegovo ljubezen sprejeti in postati nosilec miru in Božje ljubezni vsem ljudem v stvarstvu.

   Evangelij po Luku (23,35-43) nam predstavi Kristusa kralja, ki je bistveno drugačen kot zemeljski kralji. On je kralj, ki služi, ne pa gospoduje. Jezusovo kraljestvo je doseglo svoj vrhunec na križu, kjer sta se srečali dve ljubezni: ljubezen spokorjenega hudodelca in Kristusova odpuščajoča ljubezen. Tako so bili ustvarjeni pogoji za kraljestvo, ki je popolno in ga ne more uničiti nobena stvar. Zato lahko sleherni grešnik, ki se spokori, pričakuje, da ga bo v trenutku smrti Božja ljubezen posrkala vase in mu odprla vrata za večno življenje. Kakor je na tem svetu odločitev naša, bo tudi takrat naša svoboda neokrnjena in se bomo sami odločili, ali sprejmemo to veličastno ponudbo, ali ne. Zato se že na tem svetu navežimo na Jezusa in živimo po njegovem zgledu ter delajmo za neminljive dobrine, ki nas bodo spremljale v Božje kraljestvo. Dobra dela oziroma dela ljubezni so edina prtljaga, ki jo bomo nesli s seboj v onostranstvo. Zato si prizadevajmo, da bomo v ljubezni služili bližnjim, posebej še slabotnim in zapostavljenim, ki jih ta svet zatira in zasramuje. Po drugi strani pa se navezujmo na Boga z iskreno molitvijo, ki dela čudeže v našem življenju. Papež Janez XXIII. je zapisal: »Človek ni nikoli tako velik, kot takrat, ko je na kolenih. Torej ni znanje resnični vrhunec veličine in slave, temveč poznanje nas samih, našega niča pred Bogom; zavest, da potrebujemo Boga, brez katerega smo vedno zelo majhni, tudi če dosežemo višino velikanov.«