Govor o razdejanju Jeruzalema
    In ko so nekateri govorili o templju, da je okrašen z lepimi kamni in z darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, v katerih od vsega tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen.« Vprašali pa so ga: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« On pa je rekel: »Glejte, da se ne daste premotiti! Mnogo jih bo namreč prišlo z mojim imenom in bodo govorili: ‚Jaz sem‘ in ‚Čas se je približal.‘ Ne hodite torej za njimi! Ko pa boste slišali o vojskah in uporih, se ne ustrašite; zakaj to se mora poprej zgoditi, a ne bo še takoj konec.« Tedaj jim je govoril: »Vstal bo narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; veliki potresi bodo in kužne bolezni in lakota po mnogih krajih; grozote bodo in velika znamenja na nebu. Pred vsem tem pa bodo stegnili roke po vas in vas preganjali, izdajali v shodnice in ječe ter vlačili zaradi mojega imena pred kralje in poglavarje. Zgodilo pa se vam bo to v pričevanje. Vtisnite si torej v srce, da ne boste naprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Zakaj jaz vam bom dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli nasprotovati ali ji ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje in sorodniki in prijatelji in nekatere izmed vas bodo izročili v smrt; in vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.

Lk 21,5-19

ZAUPAJMO BOGU

   Bolj ko se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na dan, ko bo konec vsega materialnega. Ob današnjem hitrem tehničnem in vsakršnem razvoju se nam zdi, da obvladujemo svet in se dvigamo vse višje, Bog pa je nekaj, česar ne potrebujemo. Vendar nas Božja beseda spominja, da je nad nami Nekdo, ki nam daje popolno svobodo in avtonomijo, vendar bo za naša dejanja zahteval odgovor. Kristus bo ponovno prišel kot sodnik živih in mrtvih. Kdaj bo to, pa ne vemo. Zaradi tega ne smemo biti ravnodušni, kajti tisti, ki nas je poklical v življenje, nas bo tudi vprašal, kaj smo naredili s svojim življenjem in kako smo trgovali s talenti, ki nam jih je dal. Ko se pogovarjamo o teh zadnjih vprašanjih, marsikomu zastane dih: »Kaj bom lahko pokazal?« Nič drugega kot ljubezen, ki je gibalo vsega. Brez nje je vse mrtvo in pogubljeno.

   »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja na njegovih žarkih,« nas spodbuja prerok Malahija (3,19-20). Mnogi pravijo, da na tem svetu ni pravice. To je čutil tudi prerok Malahija, ki pa ni obupal. Vedel je, da bo prišel dan pravice tudi za tiste, ki so sedaj brez pravic in odrinjeni na rob. Kdor sprejme Boga in njegovo ljubezen, je namreč rešen. Zanj so odprta vrata v Božje kraljestvo.

   »Kdor noče delati, naj tudi ne je!« pravi apostol Pavel v 2. pismu Tesaloničanom (3,7-12). To pravilo bi danes mnogi radi uvedli v sodobno družbo, kjer bi nekateri radi dobro živeli brez slehernega truda. Apostol želi povedati, da mora vsakdo poskrbeti za svoje življenje z rednim delom, kajti živimo zato, da soustvarjamo to, kar je treba še dopolniti, da bo stvarstvo imelo pravo Božjo podobo. Naše resno in odgovorno delo bo najlepši zgled za druge, da bodo živeli in delali pošteno in ne živeli na račun drugih.

   Ko je Jezus govoril o koncu sveta, so si mnogi delali skrbi z iskanjem odgovorov na vprašanji: »kdaj?« in »kako?« Jezus ni hotel potešiti njihove radovednosti, ampak jih je usmeril na tisto, kar je najpomembnejše: spreobrnjenje srca in vera v Boga, ki je edini odrešenik, naša pot, resnica in življenje. Kdor sprejme Boga, ki je ljubezen, je dolžan to ljubezen deliti s svojimi bližnjimi. Trudimo se za stvari, ki ostanejo in jih molj časa ne more uničiti. To je naš duhovni svet, povezan z močno vero, ki jo krepijo konkretna dobra dela, storjena iz ljubezni. Le v moči vere bomo mogli prepoznati prave vodnike in se izogniti prevarantom, ki nas hočejo speljati stran od Kristusa in nam ponujajo lahko pot v doseganju duhovnih dimenzij. Danes je svet poln »odrešenikov«, ki nas želijo voditi za seboj. Le z globokim zaupanjem v Božjo previdnost bomo hodili po pravi poti in prispeli v Očetovo hišo, kjer se bomo počutili kot doma, saj je Bog dober in usmiljen in nam vedno daje tisto, kar potrebujemo – tudi zgovornost in modrost, če se moramo zagovarjati pred ljudmi, ki Boga ne priznavajo in nas zaradi naše vere zapostavljajo ali celo preganjajo.

   Papež Janez XXXIII. je pisal svoji nečakinji Ani: »Posnemati moramo zvezde na nebu. Gospod jih kliče eno za drugo in one odgovarjajo: tukaj sem. Ko v zavesti svojega posvečenja premagujemo sami sebe, se počasi dvigamo in razmeroma hitro dosegamo, seveda z naporom, popolnost, ki je v tem, da želimo izpolnjevati Božjo voljo. In to je predokus raja.«