Vstajenje mrtvih
    Prišli pa so nekateri izmed saducejev, ki trdijo, da vstajenja ni, in so ga vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ‚Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj ženo vzame njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‘ Bilo pa je sedem bratov. In prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi, a tudi ta je umrl brez otrok; in tretji, prav tako vseh sedem; in so pomrli in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo torej ob vstajenju – žena? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.« In Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možé; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ‚Abrahamovega Boga in Izakovega Boga in Jakobovega Boga‘; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živé.«

Lk 20,27-38

VERUJEMO V VSTAJENJE

   Kako je s krščanskim upanjem? Kristjan je podoben človeku, ki je na poti, ki je nekam usmerjen, ki se ne zadovolji s sedanjostjo, ampak je zagledan v prihodnost. Ta prihodnost pa še ni danost, je bolj hrepenenje kot pa otipljiva resničnost. Kdor upa, se zaveda, da je človeško življenje nenehna hoja in ne zaustavljanje in gradnja hiš, ki bi nas navezovale na ta svet. Naša bivališča so podobna beduinskim šotorom: vedno znova jih je treba pospravljati, iskati nova področja delovanja in iti tja, kamor nas Bog pošilja. Na tej poti imamo spremljevalce, toda ko se ti ustavijo, ko bi se radi ustalili, ker so se naveličali potovanja, se kristjan ne sme ustaviti, kajti njegov cilj je vedno daleč spredaj. Njegov cilj je na drugi strani, v večnosti, kjer ga čaka vstajenje in nova resničnost, ki jo tu na zemlji le bežno slutimo. Brez vere v vstajenje je naša pot nezanesljiva in nima pravega cilja. Bog nam obljublja, da bomo varno prispeli, če bomo upoštevali znamenja na poti – zapovedi, ki so nam dane v pomoč in ne v breme.

   Druga knjiga Makabejcev (7,1-2.9-14) govori o trdni veri makabejskih bratov v večno življenje. Vera v nesmrtnost je jasno navzoča in izpričana že v Stari zavezi. Življenje ni ravna in svetla pot, ampak večkrat hoja po robu in tipanje v temi. Pred makabejskimi brati je bila strašna preizkušnja: ker niso ubogali kraljeve zapovedi, jih je čakala smrt. Toda verjeli so v svojega Boga, ki jih bo obudil, kakor je obljubil.

   Kaj je potrebno za dobro oznanjevanje in širjenje evangelija? Apostol Pavel v 2. pismu Tesaloničanom (2,16-17;3,1-5) priporoča, naj bomo močni v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi. To pomeni, da mora biti naše življenje takšno, da se besede in dejanja ne izključujejo. Lepo govorjenje in iskrena, nesebična dejanja so vedno najlepše spričevalo dobrega človeka in kristjana.

   V evangeliju po Luku nam Jezus spregovori o vstajenju. Želi nam povedati, da je naš cilj, nebeško kraljestvo, čisto drugačen, kot si predstavlja večina ljudi. Bog je življenje, kdor veruje vanj, živi v njem in bo rešen smrti. Takšna je vstajenjska vera, ki nas lahko reši strahu pred smrtjo. Nedeljska maša je vedno podoživljanje Jezusovega vstajenja, ko Bog v nas ustvarja okoliščine večnega življenja. On nas hrani s kruhom močnih in nam zagotavlja, da je pri njem dovolj prostora za vsakega od nas. Kakšno bo to življenje, kakšne bodo medsebojne vezi, pa je najbolje prepustiti Bogu, ki dela vse novo. Pisatelj Dostojevski je v enem od svojih del zapisal: »Moja nesmrtnost je nujna, ker Bog ne bo krivičen do mene in ne bo ugasnil ognja ljubezni, ki je vzplamtel v mojem srcu. Jaz sem svojega Boga vzljubil, njegova ljubezen je moja sreča in moč, zato si ne morem predstavljati, da bi Bog lahko to uničil. Ker Bog je, sem tudi jaz nesmrten.«