Jezus in Zahej

   Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.«

Lk 19,1-10

NAVDUŠENJE IN GOREČNOST

   Zahéj si je tako zelo želel videti Jezusa, da je naredil vse, da bi se mu njegova globoka želja uresničila, zato je splezal na smokvino drevo. Tako navdušenje in željo večkrat srečamo pri manjših otrocih, saj so zvedavi, ko pa odraščajo ta želja navadno izgine, saj se prilagodijo življenju s čim manj napora. Videti Jezusa! Zakaj pri odraslih ni te želje? Morda zato, ker nas je sram, ker je naše vsakdanje življenje daleč od pristnega krščanstva. Ljudje smo postali preveč prilagodljivi in popustljivi, zato mnogi ne gredo k spovedi, saj menijo da nimajo grehov. Zakrament sprave pa ni nek ritual, ampak pomeni spremembo odnosov do Boga, do bližnjega in do sebe. Kdor hoče biti zdrav na duši in na telesu se zaveda da niso škodljivi le različni narkotiki, ampak tudi laž, ljubosumje, nezvestoba in druge stvari, ki načenjajo našega duha. Zato z navdušenjem iščimo Jezusa in se spreobrnimo, kot je to storil Zahéj.

   Pisatelj Knjige modrosti (11,22-12,2) je zazrt v svet in stvarstvo, vendar je svet zanj zelo relativen. Pred Bogom je namreč svet kot majhna utež na tehtnici, kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo. Mnogi so zaradi tega črnogledi in se oddaljijo od Boga. Kristjani pa nimamo razloga, da bi Bogu obrnili hrbet: on je vendar kljub temu usmiljen, ker ljubi vse, kar obstaja in se nobene stvari ne sramuje. Božja ljubezen ne pozna meja.

   Apostol Pavel je v 2. Pismu Tesaloničanom (1,11-2,2) le te spodbujal, naj bodo goreči, da jih bo Bog spoznal za vredne poklica in zaupanja, ki so ga deležni. Gospod je lahko slavljen le po nas, po živih udih njegovega telesa. Zato se potrudimo, da bomo goreči in navdušeni oznanjevalci veselega oznanila in tako primerno orodje v njegovih rokah. Morda si včasih kdo preveč želi, da bi čim prej prešel v gledanje božjega veličastva in se pusti speljati raznim samozvanim učiteljem, ki ga zavedejo s svojimi obljubami. Če želimo biti blizu Bogu, posvetimo več časa branju Božje besede, premišljevanju, osebni molitvi in meditaciji. On se nam želi razodeti, samo želeti si moramo.

   Evangelij po Luku (19,1-10) nam spregovori o Zahéju, bogatem cestninarju, ki je veliko slišal o Jezusu, a ga je hotel tudi na lastne oči videti in se prepričati o vsem, kar so govorili o Jezusu. Njegova želja je bila tako velika, da je splezal na smokvino drevo, da bi ga mogel bolje videti. Kljub veliki množici ljudi ga je Jezus opazil in ga poklical po imenu. Jezus je želel biti njegov gost. Ko je bil z njim pri mizi, so se mu odprle oči in je spoznal svojo situacijo. Pripravljen je bil popolnoma spremeniti svoje življenje, poleg tega dati polovico bogastva za reveže in povrniti vsem, ki jih je ogoljufal. Je tudi v nas tako hrepenenje po Jezusu? Kogar žeje po Bogu in se trudi, da bi se mu s svojim zglednim življenjem čim bolj približal, bo deležen Božjega blagoslova. Ni važno, ali sem grešen človek ali svetnik, važno je, da v meni ne ugasne hrepenenje po Bogu. Bog nam reč ne gleda na to, kakšen sem, ampak kako mu lahko koristim v njegovem vinogradu. Tako kot za cestninarja Zahéja je tudi za nas prišlo zveličanje, ker smo vsi Božji otroci. Bog dela velika dela tudi danes med nami, zato navdušeno oznanjajmo, to kar čutimo v svojem srcu, v zavesti, da nas Jezus ljubi. Bog dela vedno za nas, samo sprejeti je treba njegovo ljubezen in jo deliti z ljudmi okoli nas. Naj bodo tudi naša srca vedno odprta zanj, da bomo lahko ponesli veselo oznanilo ljubezni v svoj dom, na delovno mesto in povsod, kjer se srečujemo z ljudmi.