Farizej in cestninar

    Nekaterim, ki so zaupali sami vase, da so pravični, in so druge zaničevali, pa je povedal tudi to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je postavil in je sam pri sebi tako molil: ‚Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešuštniki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar dobivam.‘ Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: ‚Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‘ Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«

Lk 18,9-14

KAKO MOLIMO?

   Človek je ustvarjen po Božji podobi. Bog nas je ustvaril iz ljubezni in želi, da poglabljamo odnos z njim. Da je človek res višek stvarjenja, nam pokaže biologija, ki proučuje človeško telo. Imamo 30 milijard celic, ki se v treh letih obnovijo. Naše življenje je izredno dinamično, zato iz leta v leto pridobivamo nove izkušnje, ki jih je treba pravilno uskladiščiti v naši zavesti. Kljub vsem tem spremembam ostajamo ista osebnost. Danes se veliko ljudi tako visoko ceni, da se precenjuje in niso pripravljeni sprejeti kritike na svoj račun. Koliko pa veljamo pred Bogom? Tega vprašanja si večina ljudi ne zastavlja, ker z Bogom ne računa. Božja beseda te nedelje nas postavlja na realna tla. Da nam vedeti, kaj šteje pred Bogom in kaj nima vrednosti. Tudi naša molitev ima vrednost le tedaj, če smo iskreni in ponižni, sicer pa smo preveč podobni farizeju, ki se je prišel pred Boga hvalit in poviševat, namesto da bi priznal svojo majhnost in tudi grešnost.

   Prava in iskrena molitev zmore zelo veliko. Modri Sirah (35,12-14.16-18) je bil prepričan, da molitev siromaka lahko predre oblake in vztraja, dokler se Bog ne obrne nanj in ga usliši. Smo sposobni take goreče in vztrajne molitve? Poleg molitve je pomemben naš odnos do ljudi na robu družbe, kajti Bog nas bo vprašal po delih ljubezni, ali smo s seboj prinesli dobra dela. V molitvi za novo evangelizacijo molimo: »Jezusovi učenci naj se odlikujemo po ljubezni do ubogih in stiskanih, naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja, naj ne molčimo pred zlom in ne podležemo mikom prevladujoče miselnosti.« Mislim, da je to edina prava drža kristjana, ki z ljubeznijo in pozornostjo deluje v svetu, a se po drugi strani upira razvadam in modnim muham sveta.

   V 2. pismu Timoteju (4,6-8.16-18) apostol Pavel navaja, da so ga v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko je v Rimu čakal na obsodbo, vsi zapustili. V stiski ostane človek največkrat sam: prijatelji odidejo, sorodniki mu ne morejo pomagati. Ostaja mu le Bog, ki je njegovo edino zatočišče. Kdor ga kliče, doživi njegovo razsvetljenje in moč, ki je ni mogoče opisati z besedami. Bog namreč potrebuje oznanjevalcev, ki z besedo in s svojim življenjem slavijo Boga.

   V evangeliju po Luku (18,9-14) nam Jezus »nastavi ogledalo« in nam da vedeti, da poviševanje samega sebe in zaničevanje »grešnikov« ne pelje v pravo smer. Ob tem se moremo vprašati, kakšen človek sem: ali se primerjam s farizejem, ki se ima za človeka brez graje, ali pa sem podoben cestninarju, ki ne upa pogledati proti oltarju, ker ga je sram. Če se preveč cenim, bom verjetno težko našel pravo mero ponižnosti in priznal, da sem grešnik, potreben Božjega usmiljenja. Vsak človek ima svoj stil molitve. Farizej in cestninar sta zelo različna, a po drugi strani zelo specifična molivca.. Kdor pride molit, pride slavit Boga in prosit, kdor pa bi se rad hvalil pred Bogom, ta na koncu ostane sam, kajti prevzetneža ne marajo ne ljudje ne Bog. Zanj je edina rešitev spreobrnjenje in klicanje Boga na pomoč. Ko se zavedamo veličine Boga, naj bomo zares ponižni in iskreno želimo biti Božji prijatelji, ki neprestano iščejo stik z njim. Georg Clemenceau je zapisal: »Če bi le kristjani enkrat začeli resno jemati svojo vero, potem bi to bila revolucija, kakršne zgodovina sveta še ne pozna. In potem ne bi bilo vredno začeti še kakršnokoli revolucijo.«

   Naj Bog blagoslavlja naša prizadevanja, da bi z molitvijo in doslednim življenjem odreševali svet, ki ga pretresajo razne krize. Samo v Bogu je prava rešitev, zato naj nas blagoslovi vsemogočni Bog, ki dela vse novo.