Deset gobavcev

    Ko je potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se od daleč ustavili in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa, ko je videl, da je ozdravljen, se je vrnil, in je z velikim glasom slavil Boga. In padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel nobeden drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

Lk 17,11-19

GOSPOD NAS OČIŠČUJE

   Kdo ima moč ozdravljanja? Samo Bog in tisti, v katerem delujejo Božje sile. Božja beseda te nedelje nam želi pokazati, da z zaupanjem v moč in pomoč Boga se nimamo česa bati. Bog očiščuje človeka, v kolikor zaupa vanj. V starozaveznem odlomku beremo o očiščenju Naamána od najhujše neozdravljive bolezni gobavosti. V evangeliju Jezus očisti deset gobavcev. Ti veliki čudeži odražajo moč ljubezni našega Boga do človeka. Čudeži se namreč še godijo, vendar niso proizvod človeškega uma, da se ne bi posameznik preveč hvalil. Vse, kar smo in kar imamo, dolgujemo Bogu, njegovi milosti in talentom, ki smo jih prejeli. Zato bodimo vedno hvaležni Bogu za vse. kar nam daje, predvsem za očiščenja duše, ki jih prejemamo po zakramentu sprave oziroma spovedi. Naj bo vedno naša prošnja: »Jezus, Učenik, usmili se nas.«

   Ljudje smo pripravljeni marsikaj žrtvovati za svoje ozdravljenje in srečo, večkrat pa nismo sposobni narediti preproste stvari, ki bi nas odprla za Boga in njegovo milost. Druga knjiga kraljev (5, 14-17) spregovori o Sircu Naamánu, ki je imel pomembno politično funkcijo, denar in je živel ob slavni reki, ki je tekla skozi Damask, a se je moral ponižati in se očistiti v Jordanu. Ker je ubogal preroka Elizeja, čeprav nerad, ni samo ozdravel od gob, ampak je spoznal pravega Boga in se spreobrnil. Zaupanje v Boga nam navadno prinaša nove milosti in predvsem gotovost, da smo na pravi poti. Problem je le v tem, da smo večkrat neučakani in bi hoteli videti rezultate takoj. Zato bodimo potrpežljivi in pustimo Bogu čas za pravilno in pravočasno ukrepanje.

   Apostol Pavel je iz rimske ječe pisal svojemu prijatelju Timoteju. V Drugem pismu Timoteju (2,8-13) ga opominja, naj pri oznanjevanju ne pozabi treh pomembnih stvari: Jezus je Davidov potomec, ki je umrl in vstal od mrtvih. To troje je dajalo Pavlu moč, da je lahko vztrajal do konca, da svoje mučeniške smrti. Veroval je, da po smrti tudi njega čaka kraljevanje, ki je zagotovljeno vsem, ki z Jezusom vztrajajo do konca. Zato bodimo zvesti v majhnih, drobnih, vsakdanjih stvareh, ki razkrivajo pravo krščansko držo.

   V evangeliju po Luku (17,11-19) beremo o ozdravitvi ali popolnem očiščenju desetih gobavcev, ki so Jezusa na poti v sinagogo prosili, da se jih usmili. Samo eden od njih se je vrnil in se zahvalil Jezusu, pa še ta je bil tujec, Samarijan. Samo njemu je Jezus rekel: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« Samo tujec je v Jezusu prepoznal odrešenika in se mu je poklonil. Drugi so najbrž mislili, da jih je Jezus dolžan ozdraviti kot člane izvoljenega ljudstva in se mu zato ni treba zahvaliti. Ali jim nismo tudi mi tolikokrat podobni? Gobavost je bolezen, o kateri danes marsikdo izmed nas ne ve povedati ničesar, nekoč pa je bila to zelo nevarna nalezljiva bolezen. Lahko pa danes govorimo o različnih oblikah duhovne gobavosti: takšna bolezen je na primer neobčutljivost za greh, naivno prepričanje, da mi nobena stvar ne more škoditi, in prepričanje mnogih, da Boga ne potrebujejo. Takšnim ljudem se lahko pred očmi zgodi čudež, pa ga ne bodo prepoznali, ampak bodo zanj našli kakšno »za lase privlečeno« razlago. Ker smo duhovno zaslepljeni, ne zmoremo čudenja in ne opazimo tisočerih drobnih čudežev, ki se dogajajo dan za dnem. Zato vedno znova prosimo Gospoda, da se nas usmili in nam pomaga, da spregledamo in ga opazimo tudi v čisto preprostih vsakdanjih stvareh.