Moč vere

    In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna.

    Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Lk 17,5-10

UTRDIMO SVOJO VERO

   Ko se pogovarjamo o veri, marsikdo skomigne z rameni, rekoč: »Neka višja sila mora biti. Kaj pa je to, ne vemo!« Ob takem stavku človek res ne more biti navdušen, ker ne pove nič koristnega za osebno življenje. Samo vera v živega Boga je močna, nas ogreje, osmisli naše življenje in nam pokaže smer. Zato danes še posebej potrebujemo pričevalce, ki jih je Bog prepričal in so zato neomajni v svoji veri. Nobena še tako velika težava jih ne zlomi in trezno gledajo na življenje. Če hočemo priti do takšne vere, moramo najprej biti pred samim seboj iskreni in preprosti ter odkriti pred Bogom. On ve, kakšni smo, zato se nam ni treba nič sprenevedati. Ko nam uspe biti z Bogom na isti valovni dolžini, dobivamo pravo življenjsko moč, ki nas tako prenovi, da ne gledamo več na vero pridobitniško: kaj bomo dobili v zameno za ljubezen, ki jo podarjamo drugim. To najbolje razume mati, ki se popolnoma razda za otroka. Njena ljubezen je spontana, brez sence koristoljubja. Vsa tradicija, obredi in razna »folklora« nam nič ne koristijo, če niso prežeti z ljubeznijo.

   »Pravični bo živel iz svoje vere!« je zapisal prerok Habakuk (1,2-3;2,2-4). Človekova izkušnja pa je navadno drugačna: »Kako dolgo bomo morali še klicati na pomoč in vpiti k svojemu Bogu, da bomo rešeni zla in nasilja?« Tisti, ki zaupa v Boga, se ne pusti premotiti od tega sveta, saj ve, da bo zadnjo besedo imel Bog. Če Boga ne vidimo (slutimo), še ne pomeni, da ga ni. On je večkrat zelo tiho in samo opazuje ter čaka, da ga pokličemo, da zahrepenimo po njem in ga sprejmemo. Bog je vedno zvest, mi pa se mu pogosto izneverimo.

   Začetno navdušenje Jezusovega učenca lahko počasi splahni, zato Pavel naroča Timoteju, naj obnovi svojo prvotno gorečnost in doslednost (2 Tim 1,6-8.13-14). Tudi nam večkrat peša vera in nam zmanjka navdušenja, da bi pričevali. Pričevanja za Gospoda se nikoli ne sramujmo, temveč skrbno negujmo dragoceni zaklad vere ter ga utrjujmo z molitvijo in dobrimi deli.

   Ko so apostoli hodili za Jezusom in videli njegove čudeže, so večkrat dvomili o svoji sposobnosti in smiselnosti hoje za Gospodom. Zato so mu rekli: »Pomnoži nam vero!« O tem poroča evangelist Luka (17,5-10). Z nami je večkrat enako: že majhne stvari in težave nas morda tako dotolčejo, da se težko poberemo. Jezus jasno pove, da če bi imeli vero kako gorčično zrno, kar pomeni zelo majhno – vendar živo, bi lahko delali velike stvari. Bog nam ponuja vse, samo mi smo preveč zaposleni s stvarmi tega sveta in ne doumemo svoje veličine, ki nam jo podarja Bog. Zaradi pomanjkanja vere je v nas prisoten strah, ki nas ovira, da bi šli vase in odkrili globoko v sebi Božje obličje. V veri se moremo popolnoma predati v Božje roke in v tesni povezanosti z njim delati velike reči. Bog sicer želi našo ponižno predanost, a po drugi strani nas nagovarja k ustvarjalnemu delovanju v dobro nas samih in ljudi okoli nas. Človek s pristno vero, zasidrano v Jezusu Kristusu, more delovati v resnični dušni in telesni blagor vseh ljudi. V kolikor bomo zmogli nesebično služiti bližnjemu, bomo resnično veliki.

   Jörg Zink je zapisal: »Gospod, včasih bi najrajši vse te imenitne reči okrog sebe odvrgel. Svoj poklic, svoje neodložljivo delo, včasih celo svoje najbližje ljudi, samo da bi bil svoboden zase in zate. Tedaj pa zagledam tvojo pot: šel si k ljudem, k utrujenim in obteženim, k takim, ki jim je toliko nepomembnega pomembno, in s katerimi je tako težko živeti. Vidim tvojo pot in želim iti po njej – tako svoboden kot ti!« Naj nam Gospod daje moči, da bomo resnično živeli svojo vero in pričevali o velikih rečeh, ki nam jih je storil Bog.