Bogatin in ubogi Lazar

   Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki siromak, po imenu Lazar, ki je poln turov ležal pri njegovih vratih, in se je želel nasititi z drobtinami, ki so padale z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali ture. Je pa siromak umrl in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. In ko je v kraljestvu mrtvih trpel muke, je povzdignil svoje oči in od daleč zagledal Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‚Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu!‘ Abraham mu je rekel: ‚Sin, spomni se, da si v svojem življenju prejel dobro in prav tako Lazar húdo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. In vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‘ In rekel je: ‚Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in naj te posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‘ In Abraham mu reče: ‚Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‘ Le-ta pa je odgovoril: ‚Ne, oče Abraham, temveč ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‘ Rekel pa mu je: ‚Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‘«

Lk 16,19-31

BOGASTVO JE LAHKO OVIRA

   Svet že od nekdaj vznemirja vprašanje bogastva in revščine. Različni so pogledi na ta stanja, saj eni vidijo v bogastvu nagrado za pametno in krepostno življenje, v revščini pa moralni nered, drugi pa menijo, da pravičnež ne bo obogatel, kajti bogataši nimajo vesti in se zato okoriščajo na tuj račun. Jezus je nad bogatimi izrekel »gorje«, kajti v bogastvu je videl nevarnost, da človek postane samozadosten in potem Boga več ne potrebuje. Jezus je proti bogastvu, ki vodi v nepravičnost in zasužnjuje. Zgodba o bogatinu in ubogem Lazarju ni poceni tolažba za tiste, ki so brez pravic; tudi nam ne želi izpostaviti Lazarjevega zemeljskega položaja in njegovega stanja po smrti, ampak nam želi odpreti oči in srce za ljudi okrog nas. Na ulicah in v vaseh srečujemo
vedno več »ubogih Lazarjev«, ki se borijo za materialno preživetje. Ti ljudje so pogosto brez človeškega dostojanstva, pripravljeni na delo v nemogočih pogojih. Mnogi so odvisni od dobrodelnih organizacij, ki se trudijo, da bi jim olajšale življenje. Bolj kot to, koliko damo za reveže, je pomembno, kako se obnašamo do njih: kot kristjani smo se dolžni boriti za človekovo dostojanstvo slehernega človeka. Vsi imamo enega in istega nebeškega Očeta, zato smo bratje in sestre med seboj. Jezus nas vabi, da ne živimo le za ta svet, ampak želi, da s svojim premoženjem in služenjem drugim ustvarjamo bolj pravični družbeni red.

   Prerok Amos je Božji glasnik. V odlomku (Am 6,1.4-7) mora izreči gorje in zavrženost od Boga tistim, ki so se prepustili lagodnemu uživaškemu življenju, ko mislijo samo na hrano, pijačo in zabave. Kdor se prepusti razvratu, ne vidi več ne dobrega ne slabega pri sebi, pri bližnjem in v narodu. Zaman so klici tistih, ki vidijo narodov propad: kogar je omrežil materializem, ne potrebuje Boga. Ali ni današnje stanje podobno?

   »Prizadevaj si za pravičnost, za pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost,« piše apostol Pavel prijatelju Timoteju (1 Tim 6,11-16). Samo kreposti nas varujejo pred različnimi zablodami in zaslepljenostjo od materialnih dobrin. Bog nas ne bo sodil po tem, koliko bogastva smo imeli, ampak po tem, koliko ljubezni, sočutja in usmiljenja smo izkazovali tistim, ki so potrebovali našo pomoč.

   V evangeliju po Luku (16,19-31) Jezus nazorno prikaže na eni strani življenje bogataša, ki je v vseh pogledih navezan na svoje bogastvo in ničesar, niti tega, kar pade od njegove mize, ne želi deliti z revnim človekom. Na drugi strani je Lazar, ki je popolnoma obnemogel in prosi tega bogatega moža, da bi dobil vsaj to, kar bo bogataš zavrgel. Lazar je živel ob robu sveta bogatih. Pogled na bogatinov svet mu je povečal občutke, kaj vse mu manjka. Želel je vstopiti v bogatinov svet, pa ne tako, da bi lahko sedel pri njegovi mizi, ampak da bi dobil le drobtine – tisto malenkost, ki je bogatin sploh ne bi pogrešal, pa jih ni dobil, ker je bil ubog. Pomagal bi mu lahko le bogatin, saj je on imel svobodo gibanja. Bogatin je bil prost in je lahko vsak čas, kadar je namreč hotel, zapustil svoj udobni svet in vstopil v svet Lazarjeve samote, v njegov obupan svet in navezal z njim stik. Vendar tega ni storil. Zaprl je vrata, ne samo svoje palače, temveč tudi svojega srca in mišljenja. Po smrti sta se vlogi zamenjali. Lazar je prejel obilo vsega, sreče in veselja, bogatin pa trpljenje. Sedaj ne živita več drug ob drugem, ampak v popolnoma ločenih svetovih, zato bogatinu nihče več ne more pomagati.

   Mati Terezija je ob neki priložnosti zvedavemu novinarju povedala: »Najtežja bolezen našega časa ni ne gobavost ne tuberkuloza ne aids, temveč pomanjkanje ljubezni, strašna ravnodušnost do soseda, ki živi na robu, pogubljen, ubog in bolan.« Jezus nas s priliko o Lazarju ne želi strašiti s peklom, ali tolažiti s prihodnostjo v raju. Predvsem nam hoče povedati, da so nebesa tam, kjer odmeva Božja beseda, ki človeku omogoči, da najde svojega brata.