Izgubljena ovca
    Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta grešnike sprejema in z njimi jé.« Povedal pa jim je to priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac in eno izmed njih izgubi, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame; in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede in jim pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našel sem svojo ovco, ki se je bila izgubila.‘ Povem vam: tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.

Izgubljena drahma

   Ali katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše in skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede in pravi: ‚Veselite se z menoj, zakaj našla sem drahmo, ki sem jo bila izgubila.‘ Tako bo, povem vam, veselje med božjimi angeli nad vsakim grešnikom, ki se spokori.«

 Izgubljeni sin

    Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) gredé približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ‚Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‘ Ujezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ‚Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‘ On pa mu je rekel: ‚Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‘«

Lk 15, 1-32

LJUBEZEN IN ODPUŠČANJE

   Božja ljubezen je zastonjski dar, zato nimamo pravice klicati Boga na zagovor. Človeška ljubezen pa je večinoma tako omejena z iskanjem osebnih koristi, da nismo sposobni preseči svoje ozkosti in videti v Bogu kaj več kot sodnika. Smo sposobni v Bogu videti naklonjenega očeta, ki vedno odpušča in komaj čaka, da se kljub svoji grešnosti vrnemo k njemu, da nam nudi varnost in toplino? Nobena znanost, tehnika ali kakšen drug naš interes nam ne morejo dati tega, kar nam daje Bog, ki vsakega človeka ljubi kot edinega na svetu in se nam popolnoma razdaja. Ko to začutimo, moramo v sebi najti odgovor, ki je vreden ljubezni: tudi mi se moramo razdajati in odpuščati kakor naš Učitelj. Odpuščanje je razpoznavni znak pravega kristjana. Na kratke stike naletimo vsepovsod: doma, v službi, v šoli, na delovnem mestu. In kako jih rešujemo? Marsikdo pravi: »Zakaj bi moral jaz, ki sem nedolžen, narediti prvi korak!« Prvi korak naredi tisti, ki bolj ljubi. Ljubezen namreč ne prenese razprtij, zdrah in hinavščine. Kristjana mora voditi ljubezen, zato se ne bo spraševal, kakšno korist bo imel, če bo naredil prvi korak. Bog nikoli ne zavrne človeka, ki prihaja k njemu brez zvijače v svojem srcu. Jaz prihajam s svojo krivdo, Bog pa me sprejema s svojim usmiljenjem. Njegova ljubezen ne pozna meja, ker je popolna in brezpogojna.

   Odlomek iz 2. Mojzesove knjige (32,7-14) govori o tem, da Bog opomni Mojzesa, da se je ljudstvo, ki ga je vodil skozi puščavo, pokvarilo. Zapustili so pravega Boga in si naredili malika. Na prošnjo Mojzesa, naj ne kaznuje nezvestega ljudstva, je Bogu žal grožnje, ki jo je zaradi tega izrekel. Človek je krhek in hitro pozabi dane obljube. Kako malo je bilo treba in že so si Izraelci napravili zlato tele in ga častili. Danes ni nič drugače: malikujemo toliko stvari, ki so proizvod človeškega dela, pozabljamo pa na Stvarnika, ki nam ostaja brezpogojno zvest in vedno pripravljen da nam odpusti naše nezvestobe, če si to iz srca želimo.

   Pavel se je zavedal, da je njegov misijonski poklic velik Božji dar, kot spregovori v 1. pismu Timoteju (1,12-17). Svoj poklic je razumel kot smerokaz za mnoge, ki bodo v duhovni stiski, a ne bodo obupali, ker bodo računali z živim Bogom. Kogar Bog pokliče, mu daje posebno ljubezen in moč, da je sposoben odstraniti še tako težke ovire. Kot je bil nekoč Pavel, smo tudi mi orodje v Božjih rokah. Od nas je odvisno, koliko bomo pustili Bogu, da lahko po nas odrešuje.

   Lukov evangelij (15,1-32) nam predstavi tri prilike, ki nazorno pokažejo, kako velika je Božja ljubezen do nas in kako vseobsegajoče je odpuščanje, ki ga Bog izkaže vsakomur ki pride predenj s priznanjem svoje grešnosti. Izgubljena ovca, najdena drahma, sin, ki se je vrnil – kako lepi zgledi Božjega odpuščanja. Nismo rojeni za prepire, ampak za slogo in medsebojno ljubezen. Zato moramo izgubljene iskati, ranjene obvezovati, lačne nasičevati, bolne obiskovati, popotnike sprejemati. Dela usmiljenja so konkretna znamenja Božje ljubezni. Jezus ni prišel zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Odrešenje potrebuje krhek človek. Božja logika je zelo drugačna od naše logike. Oče ljubi oba sina enako, vendar hoče starejši sin, ki je zvest očetu, posebne privilegije, misli da je zato več vreden od brata, ki je vse zapravil in se skesan vrnil. Po človeški logiki ima prav, po Božji logiki pa smo vsi enaki ne glede na zasluge, kajti brezpogojna ljubezen ni preračunljiva in ne išče svojih koristi, ampak se razdaja vsem, ki jo sprejmejo.

   Ko je pisatelj Dostojevski začutil, da se mu bliža konec, je poklical k sebi svoje otroke, ženo pa je prosil, naj iz Lukovega evangelija prebere 15. poglavje. Nato je dejal: »Otroci, nikoli ne pozabite, kar ste zdajle slišali. Ohranite brezmejno zaupanje v Boga. Nikdar ne podvomite nad njegovim odpuščanjem. Silno vas ljubim, toda moja ljubezen ni nič v primerjavi s tem, kako ljubi Bog človeka, svojo stvar. Tudi če bi se vam zgodila nesreča, da bi v svojem življenju storili kaj hudega, nikdar ne obupajte nad Bogom. Njegovi otroci smo. Bog bo vesel vsakega kesanja, kakor je bil vesel vrnitve izgubljenega sina.«