Izbiranje sedežev

   Ko je na soboto šel v hišo nekega prvaka med farizeji na obed, so ga ti opazovali.  Ker je opazil, kako so si izbirali prve sedeže, je povabljenim povedal tudi priliko.  Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, da, če bi bil morda povabljen kateri imenitnejši ko ti, in pride ta, ki je tebe in njega povabil, in ti ne poreče: ‚Umakni se temu‘ in ti bi se takrat začel s sramoto presedati na zadnje mesto. Temveč, kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti poreče, ko pride, kateri te je povabil: ‚Prijatelj, pomakni se više!‘ Takrat ti bo čast vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi. Zakaj vsak, ki se povišuje, bo ponižan in, kdor se ponižuje, bo povišan.«

   Tudi temu, ki ga je bil povabil, je govoril: »Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev ne svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti to povrnejo. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. In srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih!«

Lk 14,1.7-14

KRISTJAN JE PONIŽEN

   Moderna družba ima tekmovalnost, boj za prva mesta in profit na vrhu lestvice vrednot. Otroke pripravljamo za vstop v to družbo in jih vzgajamo tako, da se bodo borili za čim boljše mesto v družbi, kar spodbuja socialno razlikovanje in rivalstvo. Tudi ves šolski sistem je naravnan tako, da mlade razvrsti v razrede glede na sposobnosti in tako izpostavi »najsposobnejše«. Vsaka krščanska vzgoja, ki se ne trudi, da bi v človeku čim bolj razvila njegovo bogupodobnost in nima v ospredju pravih človeških odnosov, se konča v vzgajanju ljudi, ki so iz dneva v dan večji egoisti in izkoriščevalci drugih. Jezus pa nas uči, da je za vsakega pripravljen prostor, kjer se bo izkazal s služenjem drugim in ne z gospodovanjem. Ljubezen ne išče položajev in prvih mest, ampak se preprosto razdaja. Zato je bolje biti pri tleh, od vseh preziran in zavržen, pa vendar s srcem, ki gori za bližnjega in se razdaja za bližnjega brez zadržkov. V Božjem kraljestvu bodo zares drugačni zakoni: tisti, ki v človeških očeh niso nič, bodo prvi.

   Modri Sirah (3,17-18.20.28-29) nam polaga na srce: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« Kako je otrok prisrčen in privlačen s svojo pristnostjo. Ko odraščamo, postajamo preračunljivi in tako mimogrede izgubimo svojo nedolžnost. Škoda! Bog ima najraje prav otroke, ki so preprosti, brez predsodkov. Je popravni izpit možen? Je. Velika škoda je, da so naše spovednice večino leta prazne. Morda nam manjka ponižnosti, da bi mogli stopiti h Gospodu v tem predragocenem zakramentu sprave.

   Apostol Pavel v pismu Hebrejcem (12,18-19.22-24) pove, da se ne približamo kakšni otipljivi stvari, ki bi pomenila spektakel za naše oči in ušesa, ampak mestu živega Boga, ki nam, kljub svoji mogočnosti, spregovori v tihoti srca. Da ga moremo slišati in opaziti, je potrebna ponižnost. Zapustiti moramo svoj ego in sprejeti Kristusa. Kdor je pri Kristusu, je pri živem Bogu. V cerkev ne prihajamo kot svetniki, ampak kot grešniki. Mnogokrat se bojimo, da bodo drugi opazili, kašni smo. Ali lahko pred Jezusom kaj skrijemo? Ne. Zato se ne bojmo biti takšni, kot v resnici smo, vendar se trudimo, da bi čim bolj zvesto hodili za Jezusom.

   V evangeliju po Luku (14,1.7-14) Jezus opazi, da si vsi želijo sedeti na častnem mestu, nekje, kjer bodo najbolj opaženi, da bodo vsi videli, kako pomembni so. Ali ni tako tudi danes? Vsi se zelo cenimo, se čutimo pomembne in se trudimo, da bi na družbeni lestvici zlezli čim višje, ne glede na ceno. Koliko pa smo vredni? Glede na to, kako se cenimo, bi lahko rekli, da preveč. Kdor je sposoben oceniti svoje napake, grehe in slabosti, bo najbolje ocenil samega sebe. Takih je malo, zato je vedno prerivanje spredaj in nikoli zadaj, kjer ostajajo tisti, ki poznajo sami sebe. Če hočemo pravilno oceniti same sebe, se zadržujmo zadaj, da bomo kasneje lažje sprejeli povabilo: »Brat, sestra, pomakni se višje!«

   Zgodba pripoveduje, da je Abraham nekoč povabil berača v svoj šotor na obed. Ko so odmolili, je mož začel psovati Boga in je razložil, kako ga popade bes, če sliši njegovo ime. Abrahama je popadla jeza in je bogokletnika vrgel ven. Ko je ponoči molil, mu je Bog rekel: »Ta mož me je petdeset let psoval in žalil in sem mu kljub temu dajal jesti vsak dan. Ali ti ne moreš potrpeti z njim vsaj za en obed?« (A. De Mello, Žabja molitev) Zgodba govori sama zase. Če je Bog tako usmiljen in potrpežljiv, ali ne zmoremo mi vsaj kanček njegove ponižnosti in dobrote? Verjetno brez njegove pomoči ne. Zato ga prosimo zanjo.