Ozka vrata v nebesa.
Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13,22-30
OZKA VRATA
Jezus je po svojem vstajenju prvi stopil skozi ozka vrata, ki vodijo v Božje kraljestvo. Tako se je začela izpolnjevati Očetova obljuba, da je v nebesih pripravljen prostor za vsakega od nas. Smrt pa še vedno predstavlja vrata, mimo katerih ne more nihče. Tudi Jezusu ni bila odvzeta ta izkušnja. Le tisti, ki je pripravljen darovati svoje življenje za druge, bo vstopil skozi nebeška vrata in bo sedel za svatovsko mizo. Veljavne vstopnice nam ne morejo dati ne tradicija ne pobožne molitve ne kultura ne pripadnost Cerkvi. Prava vstopnica je povezana z našim sodelovanjem v svetu, kjer bodo ostale vidne sledi našega dela pri uresničevanju Božjega kraljestva. Simbolika o ozkih vratih je zelo zgovorna tudi danes. V svetu blagostanja je debelost ena od negativnih posledic. Stanovanja morajo biti velika in udobna. Zelo nam je pomembno, kako se počutimo in kaj imamo. Da pridemo skozi ozka vrata, ni dovolj, da smo majhni in suhi, ampak moramo biti ponižni, skromni in nepomembni. To, kar kopičimo v tem življenju, nam onemogoča prehod skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus.
Gospod nas pozna in ni mu vseeno, kaj se z nami dogaja. Po preroku Izaiju (66,18-21) sporoča tudi nam: »Jaz poznam njihova dela in njihove misli, prišel bom, da zberem vse narode in jezike.« Bog nas pozna od vekomaj in vedno je z nami na naši poti. Tudi ko nas doletijo preizkušnje, je z nami in nam pomaga. Bodimo zato veseli in se zahvaljujmo Bogu, ker nas tako ceni.
Kogar ima Bog rad, tega graja in tepe. Apostol Pavel nas zato v pismu Hebrejcem (12,5-7.11-13) spodbuja, naj bomo potrpežljivi in učljivi, kajti »nobeno vzgajanje v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko«. Otroci se navadno šele v starosti zavedajo vrednosti vzgoje, ki so jo prejeli, pa čeprav so bili včasih tudi kaznovani.
Jezus ni pred svojimi učenci ničesar skrival, ampak jim je vedno govoril jasno in naravnost. V odlomku iz Lukovega evangelija (13,22-30) nam pove, da Božje kraljestvo ni nekaj, kar nam je dano samo po sebi. Veliko jih bo namreč želelo vstopiti, pa ne bodo mogli, ker so Jezusa napačno razumeli in so se v svojem življenju trudili za napačne stvari. Zato je simbolika o ozkih vratih zelo dobrodošla pri iskanju razlage: kdo bo smel vstopiti v Božje kraljestvo. Samo preprosti in skromni, ki so tudi kot odrasli ostali podobni nedolžnim otrokom. Tu se konča logika tega sveta, ki zida na moč človeka, ki verjame v svobodo hedonističnega uživanja, ki Boga ne potrebuje, saj uspešnega človeka postavlja na mesto boga, a prezira majhnega človeka in gleda nanj kot na družbeno nekoristno bitje. Zato bodo tisti, ki so zadnji po merilih tega sveta, prezirani in odpisani, vstopili v Božje kraljestvo prej kot mnogi drugi, ki so se imeli za pravične.
Jezus nas noče strašiti z napovedovanjem, da bo končni rezultat za človeštvo porazen. Pač pa se mu zdi potrebno opozoriti, naj se ne bojimo strogosti evangelija. Vstopimo naj v Božje kraljestvo skozi ozka vrata. Če pa tega ne bomo storili, bomo ostali zunaj; sami se bomo izločili. Od nas samih je torej odvisno, kakšen bo končni rezultat. Prizadevajmo si, da bomo vredni z Gospodom sesti »za mizo v Božjem kraljestvu«.