Jezus obudi Lazarja
Bil pa je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi; njun brat Lazar je bil bolan. Sestri sta mu torej sporočili: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da se po njej poveliča božji Sin.« Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil, potem pa je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo!« Učenci mu rečejo: »Učenik, pravkar so te hoteli Judje kamnáti in zopet greš tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker gleda luč tega sveta. Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker pri njem ni luči sveta.« To je izgovoril in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, jaz pa grem, da ga zbudim.« Njegovi učenci so mu torej rekli: »Gospod, ako spi, bo ozdravel.« Jezus pa je govoril o njegovi smrti, a oni so mislili, da govori o počitku v spanju. Tedaj jim je Jezus naravnost povedal: »Lazar je umrl in zaradi vas se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!«
Jezus ozdravi sleporojenega
Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi, umij se v Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil in, ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so trdili: »On je,« drugi: »Nikakor, ampak podoben mu je.« Peljali so ga, poprej slepega, k farizejem. Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. A tudi farizeji so ga izpraševali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: »Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim.« Sedaj so nekateri izmed farizejev govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne praznuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?« In bil je razpor med njimi. Tedaj zopet rečejo slepemu: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Odgovorili so mu: »Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?« In so ga pahnili ven. Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj, mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovoril je: »Gospod, kdo je, da bi veroval vanj?«
Jezus in Samarijanka
Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti‘, bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.«