VELIKI ČETRTEK – dan olja, kruha in vina

   Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin.« Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

1 Kor 11,23-26

   Glavno vsebino praznika izraža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Veliki četrtek je namreč spominski dan dveh zakramentov: poleg ustanovitve mašniškega posvečenja se na veliki četrtek spominjamo tudi popolnega darovanja Kristusa človeštvu v zakramentu svete evharistije. „Kot simbolna predmeta četrtkovega popoldneva sta kruh in vino. Ti dve prvini kažeta na ohranjanje in dajanje življenja. Pri zadnji večerji smo ljudje dobili novo razsežnost v hrani, ki je predvsem hrana za našega duha. Kristus sam se nam daje v hrano, da bi lahko mi zares živeli, da bi v nas raslo njegovo Božje življenje,“ pravi brat Špelič. V četrtkovo večerno mašo je včasih vključen tudi obred umivanja nog. Tisti večer, ko je Kristus ob sebi zbral apostole, je dal novo zapoved ljubezni, umil jim je noge in pokazal, naj tudi oni to počnejo in naj bodo glasniki odpuščanja. Zato je tu na neki način vključen tudi zakrament spovedi. „Bog je nam, navadnim ljudem, umil noge. On nam odpušča in nam s tem daje možnost, da se učimo odpuščanja. Obred četrtkovega večera se navadno zaključi z molitveno uro, ker se že spominjamo tudi Jezusovega prijetja v Gecemaniju in njegovega prvega bivanja v ječi. Zato se takrat spominjamo besed 'niti uro niste mogli čuti z menoj', ki jih naslovi na svoje apostole. Ti so med njegovo agonijo namreč zaspali. In tudi mi velikokrat v življenju zaspimo,“ je povedal p. Špelič.

VELIKI PETEK – dan teme

   In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

Jn 19,28-30

   V petek je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjamo zlasti ob molitvi križevega pota. „Na nek način hodimo po jeruzalemskih ulicah. V Sloveniji težko najdemo cerkev, ki ne bi imela vsaj simbolno nakazanih 14 postaj, ob katerih premišljujemo, kaj vse se je zgodilo tisti dan, ko je bil Bog od nas obsojen na smrt, vendar pa nam je tudi s tem svojim trpljenjem dal svoje življenje.“

   Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del posebnega obreda je branje Gospodovega pasijona, ki predstavlja spomin na vzroke in pomembnost odrešitve. „Ob tem obredu po cerkvi gori manj luči. Veliki petek bi zato simbolično označil kot dan teme, kajti takrat je tudi sonce izgubilo svojo svetlobe in se je zmračilo. Dejstvo je, da takrat, ko mi Bogu ne pustimo, da bi živel med nami, sebe prikrajšamo za tisto luč, v kateri bi sploh lahko videli, kdo smo, kaj smo. Obredi velikega petka nam zato želijo dramatično prikazati resnost tega trenutka in našo odgovornost zanj,“ razmišlja p. Špelič. Pri obredih se navadno prebere ali zapoje pasijon. Poleg cvetne nedelje je to edina priložnost, da prisluhnemo temu odlomku iz evangelija, medtem ko določenim odlomkom prisluhnemo večkrat. Sledijo slovesne prošnje za vse potrebe, za potrebe Cerkve in vsega sveta. Čeprav ta dan ni maše, je možnost prejeti obhajilo.

   Čaščenje križa je bilo dodano pozneje. To je bil poseben obred Cerkve v Jeruzalemu, ki je imela med najbolj dragocenimi svetinjami prav križ, na katerem je bil križan Kristus. Po nekaj stoletjih se je ta obred prenesel tudi v Rim, ki se je najprej začel z branjem Gospodovega pasijona po Evangelistu Janezu in zelo znanimi slovesnimi molitvami velikega petka. Brat Miran Špelič dodaja: „Ko se približamo lesu, ki kaže na vsa sveta drevesa v naši zgodovini odrešenja, smemo stegniti roko in prejeti ta sad.“

VELIKA SOBOTA – dan molka

   Ali mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. Kajti če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi (v podobnosti) njegovega vstajenja. Vemo namreč, da je bil naš stari človek z njim vred križan, da bi se telo greha razdejalo in bi mi grehu več ne služili.

Rim 6,3-6

   Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Jezusa v Božjem grobu, poteka pa tudi več blagoslovov. To je dan, ko se na različne načine pripravljamo na veliko noč, a ne samo z jedili, pač pa se moramo znati umakniti tudi v tihoto groba, pravi frančiškan Miran Špelič. „Ta dan je dan molka, ko tudi Bog na nek način molči. Dostikrat se nam v življenju lahko zgodi, da kričimo, molimo, iščemo Boga, njega pa kakor, da nikjer ni. A to ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Ne, to je čas, ko se s pomnoženim hrepenenjem pripravljamo na srečanje z Gospodom. Na veliko soboto dopoldne nosimo jedi k blagoslovu. Prav je, da se takrat ustavimo tudi ob Božjem grobu, da se približamo Bogu in smo z njim,tudi ko na videz ne spregovori.“

   V soboto zgodaj zjutraj nekateri duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Velikonočna jedila imajo tudi v Sloveniji določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono.

   Velikonočna vigilija vsebuje obred veselega pričakovanja vstajenja. Pomembna dela večernega bogoslužje sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kristusa, in vesela aleluja, hvalnica vstalemu Kristusu. „Tista aleluja, ki smo se ji odrekali vse od pepelnice, spet zadoni. Tudi zvonovi, ki v četrtek obmolknejo, se v soboto zvečer spet oglasijo. Prav je, če se ta obred začne z mrakom, saj gre že za dogajanje velike noči. Luč sredi teme je prvi simbol velikonočne vigilije. V času, ko še ni bilo elektrike, je bil ta obred še veliko bolj pomenljiv. To je hrepenenje po luči, odrešenju, ki ga moramo v sebi obuditi, da hodimo v svetlobi Božjega odrešenjskega dogajanja,“ je povedal br. Miran Špelič, ki omenja še drugi močan simbol, krstno vodo. Z njo bodo krščeni vsi otroci v velikonočnem času. Med vigilijo navzoči obnovijo krstne obljube.

     Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.

Pasijon po Mateju

Jezus pred Pilatom

    Jezusa so torej postavili pred poglavarja in poglavar ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Sem.« In ko so ga veliki duhovniki in starešine tožili, ni nič odgovoril. Tedaj mu Pilat reče: »Ne slišiš, koliko zoper tebe pričajo?« In na nobeno besedo mu ni odgovoril, tako da se je poglavar zelo čudil. O prazniku pa je imel poglavar navado, da je ljudstvu izpustil ujetnika, katerega so hoteli. Imel je takrat zloglasnega ujetnika, ki mu je bilo ime Baraba. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. Ko je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena sporočila: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah zaradi njega veliko trpela.« Veliki duhovniki in starešine pa so ljudstvo pregovorili, naj zahtevajo Baraba in pogubijo Jezusa. Spregovoril je poglavar in jih vprašal: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« Rekli so: »Baraba.« Pilat jim reče: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi rekó: »Križan naj bo!« Poglavar jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup še bolj narašča, je vzel vode in si vpričo ljudstva umil roke, govoreč: »Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, vi glejte!« In vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in naše otroke!«