»Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
Mt 11,4-6
Janez Krstnik je v ječi slišal o Jezusovem delovanju in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Janezovo življenje je bilo na veliki preizkušnji, zavedal se je, da od ljudi, ki jih je kritiziral, lahko pričakuje samo meč, ki mu bo odsekal glavo. Začel je dvomiti o smiselnosti svojega poslanstva. Videl je Jezusa, a se tudi sam ni mogel znebiti svoje zgrešene predstave o odrešeniku, ki bo mogočen vladar, pred katerim bodo vsi trepetali! Nič takega se ni zgodilo, zato je hotel dobiti odgovor na vprašanje, ali je res on Mesija. Morda se tudi nam postavlja podobno vprašanje, še posebej ko se nam zdi, da nam življenje ni naklonjeno.
Jezus ne pošilja učencev z razlagami, ampak z dejstvi. Reče jim: »Povejte, kar ste slišali in videli.« Božje delo se pozna po življenju, ki se prebuja. Slepi zares spregledujejo, hromi vstajajo, ranjeni so očiščeni, ubogi slišijo dobro novico. Kjer se ljudem vrača dostojanstvo, tam je Bog blizu. Zadnji stavek pa se tiho dotakne srca: »Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot da Jezus pove, da ga lahko hitro spregledamo, ker ni tak, kot bi pričakovali. Ne sili se v ospredje. Deluje tiho. Pogosto prek ljudi, ki jih ne bi nikoli izbrali za Božje glasnike. Ta misel nas povabi k preprostemu pogledu: Bog je tam, kjer se rojeva življenje. Kjer nekdo najde svetlobo, ko jo je izgubil. Kjer se ranjen človek počuti sprejet. Kjer ubogi spet sliši, da je ljubljen. Če znamo to videti, se ne bomo spotaknili nad Njegovo skromno, a resnično navzočnostjo.
Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: ˝Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!˝ Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.«
Mt 3,1-3.11
Na drugo adventno nedeljo nas Janez Krstnik vabi: »Spreobrnite se kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Janez Krstnik je ob reki Jordan pripravljal sodobnike na prihod odrešenika Jezusa Kristusa, krščeval z vodo in vabil k spreobrnitvi. Spreobrnjenje je povezano s človekovim srcem, ne z njegovo obleko ali zunanjim videzom. Zato je Janez vabi ljudi, da stopijo v vodo in prejmejo krst pokore. Janezov krst je bil drugačen od našega krsta. Njegovo potapljanje v vodo je bilo zunanje znamenje, da kandidat želi spremeniti svoje grešno življenje. Takšna je tudi adventna priprava: jaz naredim prvi korak na poti spreobrnjenja ko priznam, da sem grešnik in začnem iskati pravega odrešenika, ki mi bo odpustil moje grehe in mi podaril notranji mir.
Toda Janez jasno pove, da njegova vloga ni končna. Poudari svojo majhnost pred tistim, ki prihaja — »nisem vreden, da bi mu nosil sandale«. S tem izpove globoko ponižnost, obenem pa razkrije, da bo Jezusova navzočnost prinesla nekaj neprimerljivo večjega. Krst, ki ga prinaša Kristus, ni več le zunanje dejanje, temveč preobrazba od znotraj. Sveti Duh simbolizira življenje, navdih, tolažbo, moč, ljubezen – vse tisto, kar človeka notranje spremeni in obnovi. Ogenj pa pomeni očiščevanje, pogum, gorečnost, pa tudi odločnost pri izpolnjevanju Božje volje. Kristusov krst je tako podoba popolne prenove človeka: ne le sprememba vedenja, temveč preobrazba srca. To je povabilo, naj odpremo prostor v sebi: najprej z vodo ponižnosti, nato z ognjem Duha, ki nas naredi pogumne, notranje svobodne in sposobne ljubezni. (jč)
»Vedite pa, da bi bil hišni gospodar buden, če bi vedel, ob kateri straži pride tat, in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Mt 24,43-44
Tako nas evangelist Matej vabi na prvo adventno nedeljo. Njegovo vabilo je malo čudno; ob začetku novega cerkvenega leta nam govori o koncu, o poslednjem dnevu, ko bo Jezus ponovno prišel na zemljo kot sodnik. In vendar je njegovo vabilo smiselno: začetek in konec spadata skupaj, ker ju povezuje ista oseba, naš Stvarnik, od katerega prihajamo in h kateremu se vračamo. Zato priprava na božič ni le obujanje lepih spominov, ampak predvsem novo podoživljanje časa, ko se je Jezus, ki je Bog, kot človek spustil na zemljo, da bi nam dal konkreten zgled, kako se moramo truditi, da bomo zanesljivo prišli v nebesa. On ni bil le eden od učiteljev, temveč je zanesljivi vodja, ki nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in našli boste mir svojim dušam!«
Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom opozarja: »Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí.« Fizična in tudi duhovna tema in svetloba se vedno bojujeta za prevlado. Od nas je odvisno, kaj bo v našem življenju prevladalo. V pripravi na Jezusovo rojstvo se bo treba odločiti, kako ga bomo sprejeli: Jeruzalem in Betlehem ga nista sprejela, le preprosti pastirji, ljudje z roba družbe in tisti, ki zares hrepenijo po Bogu, kot so to bili modri z Vzhoda, so našli Jezusa v Jaslicah. Ko prižigamo prvo svečko na adventnem vencu, naj bo naše srce pripravljeno, da vanj pride svetloba, vedno več svetlobe, tako da tema izgine in mi bomo postali novi ljudje. (jč)