»Jaz sam bom pasel svoje ovce in jaz jim bom nudil počitek, govori vsemogočni Gospod. Izgubljene poiščem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, bolne pokrepčam, zdrave in krepke obvarujem. Pasel jih bom, kakor je prav.«
Ezk 34,15-16
Današnja Božja beseda: tako berilo iz knjige preroka Ezekiela, kot evangelij po Janezu, govori o dobrem pastirju. Dobri pastir skrbi za svoje ovce, jih vodi na dobro pašo in jih varuje pred napadi volkov in drugih zveri, ki bi jih lahko pokončale. To je podoba o dobroti Boga, ki skrbi za nas in nam želi dati samo najboljše. Podoba pastirja razodeva Božje srce. Bog ni oddaljen gospodar, ampak Oče, ki pozna vsakega človeka. Ne čaka, da se izgubljeni sami vrnejo, ampak jih gre iskat. Ne zavrže ranjenih in slabotnih, ampak jim namenja posebno skrb. Njegova moč se kaže v usmiljenju, potrpežljivosti in zvestobi. Izgubljene ovce predstavljajo vse, ki so zašli s prave poti, izgubili vero ali smisel življenja. Razkropljene so tisti, ki jih je življenje oddaljilo od Boga in skupnosti. Ranjene so osebe, ki nosijo bolečine, razočaranja ali posledice greha. Bolni so vsi, ki potrebujejo telesno, duševno ali duhovno ozdravljenje. Tudi zdrave in krepke Bog varuje, da bi ostale zvesto povezane z njim.
Danes godujeta sveta brata Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta poučevala slovanske narode, jim prinesla Božjo besedo in jih postavila na pomembno mesto, saj sta dosegla, da so smeli imeti bogoslužje v slovanskem jeziku. Sveta Ciril in Metod sta Božjo besedo ponesla med slovanske narode. Nista prinesla le črk in jezika, ampak predvsem veselo oznanilo, da Bog govori človeku v jeziku, ki ga razume, in da je vsak človek dragocen v njegovih očeh. Kot dobra pastirja sta ljudi vodila k Kristusu, ki edini daje pravi počitek srcu. Na njun praznik smo povabljeni, da tudi sami prisluhnemo Dobremu pastirju, mu zaupamo svoje rane in postanemo znamenje njegove ljubezni za ljudi okoli sebe. Kjer je več dobrote, odpuščanja in skrbi za bližnjega, tam še danes odmeva delo svetih Cirila in Metoda.
Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.
Mt 10,38-39
Soočanje z realnostjo in sprejetje življenja v njegovi celovitosti, takšnega kot je, je prvi korak na poti k Bogu. Jezus nam je podaril svobodo, zato se mora vsakdo sam odločiti in narediti načrt svojega življenja. Trpljenje, bolezni in številne ovire, s katerimi se vsak dan srečujemo, so sestavni del življenja. Če to zanikamo, živimo v utvari in bomo stalno razočarani. Za Gospodom lahko hodimo samo takšni, kot smo v resnici, s svojimi prednostmi in s svojimi ranami. Jezus je lahko pravi odrešenik samo za tistega, ki se počuti kot grešnik, si prizna svoje slabosti in išče rešitev pri njem, ki je pot, resnica in življenje.
Vsak človek nosi svoj križ. To so preizkušnje, razočaranja, bolezni, nerazumevanje, pa tudi vsakodnevne dolžnosti in odpovedi. Jezus ne pravi, naj si križe iščemo ali jih povečujemo. Pravi pa, naj pred njimi ne bežimo in jih ne nosimo sami. Križ postane lažji, ko ga nosimo skupaj z njim. Jezus obljublja nekaj presenetljivega: kdor izgubi svoje življenje zaradi njega, ga bo našel. To pomeni, da človek, ki zaupa Bogu, ki zna ljubiti bolj kakor sebe in ki ostaja zvest tudi takrat, ko je težko, ne izgubi ničesar bistvenega. Prav nasprotno. Odkrije globlji mir, svobodo in veselje, ki jih svet ne more dati. Kristjan ne hodi za Kristusom zato, ker je pot lahka, ampak zato, ker ve, da križ ni zadnja beseda. Za velikim petkom vedno pride velikonočno jutro. Zato je vsak križ, sprejet z vero in ljubeznijo, že seme novega življenja.
»Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!«
Mt 10,26.28
Jezusove besede: »Ne bojte se ljudi!« so povabilo k notranji svobodi. Velik del našega življenja je zaznamovan s strahom pred tem, kaj bodo rekli drugi, kako nas bodo ocenili ali zavrnili. Zaradi tega včasih skrivamo svoje prepričanje, utišamo resnico ali se prilagajamo pričakovanjem okolice. Jezus pa učence spodbuja, naj ne gradijo svojega življenja na mnenju ljudi, temveč na zaupanju v Boga. Ko pravi, da ni nič zakritega, kar se ne bo razodelo, nas spominja, da ima resnica svojo moč. Laž, krivica in navidezna uspešnost zla ne trajajo večno. Pred Bogom se bo nekoč pokazalo vse: naše besede, dejanja in tudi nameni srca. Zato kristjan ni poklican, da bi živel v strahu, ampak v iskrenosti in zvestobi.
Posebej močne so besede: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« Jezus ne zmanjšuje trpljenja ali preizkušenj, ampak postavlja pravo lestvico vrednot. Telo je minljivo, duša pa je ustvarjena za večnost. Največja nevarnost ni izguba ugleda, premoženja ali celo zemeljskega življenja, temveč oddaljenost od Boga. Zato je pravi strah tisti, ki nas varuje pred grehom in nas vodi k odgovornemu življenju. Ta evangelij nas vabi, da se vprašamo: Kaj me najbolj določa? Strah pred ljudmi ali zaupanje v Boga? Kdor svoje srce izroči Gospodu, odkrije, da ni treba živeti v nenehnem dokazovanju in skrivanju. Božja ljubezen daje pogum, da ostanemo zvesti resnici tudi takrat, ko to ni lahko. Če nebeški Oče skrbi za vrabce, kolikor bolj skrbi za nas, svoje otroke.