Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Lk 2,46-49
Kot starša sta se soočila z globoko skrbjo in tesnobo, ko sta ugotovila, da je Jezus izginil. Njuna skrb izraža ljubezen, ki presega vse razumne meje – ljubezen, ki ne prenaša ločenosti od tistega, ki ga ima rada. To iskanje pa odseva tudi našo človeško izkušnjo iskanja Boga. Kolikokrat se znajdemo v situacijah, ko se zdi, da nas je Bog zapustil ali da ga ne najdemo v svojih okoliščinah? Marijina in Jožefova zgodba nas opominja, da je Bog vedno prisoten, četudi ga včasih ne razumemo ali ne zaznamo takoj.
Jezusov odgovor: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« razkriva globoko povezanost z nebeškim Očetom. Jezus s temi besedami jasno izrazi, da njegovo poslanstvo presega zemeljske odnose in pričakovanja. To je povabilo tudi za nas, da prepoznamo svoje življenje kot del večjega Božjega načrta.
Pogosto smo ujeti v svoje načrte, prioritete in pričakovanja. Vendar nas Jezus uči, da je največji smisel našega življenja prav v tem, da se posvetimo temu, kar je "Očetovo" – iskanju resnice, ljubezni in služenju bližnjemu. S tem se izpolni naš poklic kot Božjih otrok. V trenutkih iskanja, zmede ali dvoma se torej lahko vprašamo: »Ali sem osredotočen na to, kar je mojega Očeta?« Naj ta odlomek postane povabilo k zaupanju v Božjo prisotnost in k večji predanosti njegovemu načrtu za naše življenje. Marijin in Jožefov zgled potrpežljivega iskanja in Jezusov odgovor nas opominjata, da vse, kar je resnično pomembno, najdemo v odnosu z Bogom.
Pripravil Jože Č.
Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,10-14)
Ta svetopisemska misel nosi izjemno globoko in univerzalno sporočilo, ki presega čas in prostor. Angelovo sporočilo, polno veselja, miru in upanja, nas nagovarja k zaupanju in veselju ob Božjem prihodu med ljudi.
"Ne bojte se!" Te besede nas opominjajo, da je Božja navzočnost vir poguma in moči, tudi v najtemnejših trenutkih življenja. Strah, ki nas pogosto ohromi, izgubi svojo moč pred Božjo obljubo odrešenja in ljubezni.
"Oznanjam vam veliko veselje." To veselje ni zgolj trenutni občutek, temveč globoko spoznanje, da je Bog z nami. Rojstvo Odrešenika je izpolnitev preroštev in obljub, ki prinašajo upanje celotnemu človeštvu.
"Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem." Ta himna nebeške vojske nas usmerja k bistvu božičnega sporočila: slaviti Boga in si prizadevati za mir na zemlji. Mir, ki ga Bog daje, ni zgolj odsotnost vojn, temveč globok notranji mir, ki izhaja iz ljubezni in sprave z Bogom ter ljudmi.
To sporočilo nam govori, da je veselje in mir mogoče najti v preprostosti, kakršno simbolizira dete v plenicah in jaslih. Bog se nam razodeva v majhnosti in ponižnosti, da bi bil blizu vsakemu izmed nas. Naj nas te besede povabijo, da v svojem življenju širimo mir, upanje in veselje, ki jih prinaša Kristusovo rojstvo.
»Vriskaj, hči sionska,
vzklikaj, Izrael!
Vesêli in raduj se iz vsega srca,
hči jeruzalemska!
Gospod te je rešil obsodbe,
odstranil je tvoje sovražnike.« Sof 3,14-15
Advent se je prevesil v drugo polovico, zato se ta nedelja imenuje »gaudete« in pomeni veselite se. Prižgali smo tretjo svečko, kar pomeni tudi vedno več luči, saj pričakujemo prihod odrešenika, ki je luč in kažipot. Na to opozarjajo tudi besede preroka Sofonija: »Vriskaj … veseli in raduj se iz vsega srca …« Če smo v stiski in se pokaže možnost rešitve iz te stiske, postanemo veseli, kajti obetajo se nam lepši časi in vse vidimo v novi luči.
Tudi danes smo v raznih stiskah in veliko je duhovne teme. Zato ljudje iščejo nekoga, ki bi jih rešil iz takšnega položaja. Ponujajo se različni odrešeniki, a mnogokrat ostajamo razočarani, ker nam ne prinašajo pravih rešitev. Edini pravi odrešenik je Jezus Kristus, ki je vedno z nami, samo pogosto ga spregledamo. Tudi apostol Pavel nas v pismu Filipljanom spodbuja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« Bodimo veseli, ker je Bog sredi med nami. On je namreč živi Bog, veliki in sveti, pri njem smo dobrodošli.
Jože Č.
Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« Lk 1,41-43
Današnji evangeljski odlomek nam predstavi srečanje med Marijo in njeno teto Elizabeto. Elizabetino doživetje ob srečanju z Marijo je močno pričevanje o delovanju Svetega Duha in prepoznanju Božje prisotnosti. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je njena reakcija dvojna: najprej fizična, saj se dete v njenem telesu zganilo, nato pa duhovna, saj jo je preplavil Sveti Duh. Ta trenutek ni zgolj srečanje dveh sorodnic, temveč srečanje dveh velikih obljub – Marijinega otroka, Mesije, in Janeza Krstnika, ki bo njegov predhodnik.
Elizabetine besede so izraz globokega ponižanja in hvaležnosti: prepozna Marijo kot "mati mojega Gospoda". To priznanje potrjuje, da Sveti Duh deluje v srcu Elizabete in ji daje spoznanje, ki presega človeško razumevanje. Njene besede "blagoslovljena ti med ženami" poudarjajo Marijino edinstveno izvoljenost in poslanstvo v Božjem načrtu odrešenja. Hkrati je ta prizor navdih tudi za nas. Elizabetin odziv nas uči, da moramo biti odprti za delovanje Svetega Duha, da prepoznamo Božjo prisotnost v svojem življenju in življenja drugih ljudi. Njen odziv je klic k hvaležnosti, ponižnosti in radostnemu priznavanju Božje veličine. To je povabilo, da z vero in veseljem sprejmemo Gospoda v svoje življenje ter prepoznamo Njegovo delovanje v vsakdanjih trenutkih.
Pripravil J.Č.
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Lk 1,30-33
V polnosti časov, z Marijino privolitvijo, Bog končno dočaka izpolnitev svojega hrepenenja. Če je prvi človek Boga svobodno zavrnil, Marija, ki je edine ni omadeževal izvirni greh, ob angelovem oznanjenju na Božje povabilo svobodno odgovori s svojo popolno razpoložljivostjo. Njena podaritev Bogu, njen odgovor ljubezni, po katerem je Bog tako dolgo hrepenel, omogoči izpolnitev načrta odrešenja.
Z Marijinim »da« Bog vstopi v človeško življenje, z Božjim »da«, ki ga izreče Božji in njen Sin na križu, pa je človeku vrnjeno življenje v Bogu, za katero je bil ustvarjen. Bog tako z Marijino privolitvijo vstopi v čas, da bi minljivemu človeštvu podaril večnost. Kot na Marijin »zgodi se, Bog danes čaka tudi na moj »da«, na »da« vsakogar, ki mu je pripravljen dopustiti, da se učloveči v njegovem srcu.