Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.
Lk 17,12-15
Jezus nadaljuje: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje je pa onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Ko potrebujemo zdravje, trkamo na vsa možna vrata, da bi čimprej našli koga, ki nam lahko pomaga. Tako je bilo tudi v primeru desetih gobavcev, ki so Jezusa prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« In kaj se je zgodilo po ozdravljenju? Samo eden se je spomnil, da njegovo ozdravljenje ni nekaj samoumevnega in se mora zahvaliti tistemu, ki ga je ozdravil. In še ta je bil tujec, Samarijan, in zanj bi bilo samoumevno, da bi brez slabe vesti odšel domov, kajti Judje so imeli Samarijane za manjvredne in z njimi niso niti govorili. Tako je na tem svetu: tudi Boga velikokrat bolj častijo in se primerno obnašajo do njega tisti, ki ga sploh ne poznajo.
Včasih čakamo, da se bo nekaj spremenilo od zunaj – da se bo odprla prava priložnost, da bo kdo drug poskrbel za naš korak naprej. A Jezusove besede “Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.” so povabilo, da se sprememba začne znotraj nas. Rešitev ni v čudežu, ki pade z neba, temveč v veri, ki nas dvigne s tal. Vera, ki premakne srce, da naredi prvi korak, tudi če pot še ni jasna. Ko vstaneš z zaupanjem, se življenje začne premikati. Bog deluje tam, kjer človek pogumno vstane. Ko vstaneš, se ne spremeni samo tvoj položaj — spremeni se tvoje srce. Postaneš človek, ki verjame, da je mogoče iti naprej. In prav ta vera te rešuje: ne pred trpljenjem, ampak pred obupom. Vstani. Pojdi. Zaupaj. Bog hodi s tabo. (jč)
Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.«
Lk 17,6-7
Apostoli so Gospoda prosili: »Pomnôži nam vero!« Prosili so nekaj, kar tudi mi pogosto čutimo, da nam manjka. Radi bi imeli več gotovosti, več zaupanja, več moči, da bi premikali težave in dvome, ki nas pritiskajo. Jezus pa odgovori presenetljivo: ne govori jim, da jim bo dal več vere, ampak jih spomni, da je dovolj že zelo malo – tako majhno kot gorčično zrno. Ni pomembna količina, ampak kakovost in iskrenost vere. Gorčično zrno je skoraj nevidno, pa vendar v sebi skriva moč, da zraste v veliko drevo. Tako je tudi z vero: ni merljiva po zunanjih dejanjih ali občutkih, temveč po zaupanju, da Bog deluje, četudi ga ne vidimo. Kdor veruje, se ne opira na svoje sposobnosti, temveč se izroča Nekomu, ki je večji od vsega. Jezus pravi, da bi bila celo murva – s svojimi globokimi koreninami – pokorna takšni veri. To je slika za stvari, ki se zdijo nepremakljive: naše slabosti, grehi, rane, navade. Človek sam jih ne zmore izruvati, a vera odpre prostor, da Bog deluje. Apostoli so mislili, da potrebujejo večjo mero vere. Jezus pa jih vabi, naj zaupajo že s tem, kar imajo. Ni važno, kako majhna se zdi naša vera – če jo živimo iskreno, lahko Bog po njej stori veliko.
Danes je roženvenska nedelja. Molitev ima zelo veliko moč. Rožni venec je na videz preprost: ponavljanje očenašev, zdravamarij in slava očetu. Toda prav v tej preprostosti se skriva njegova moč. Ponavljanje besed ni prazno govorjenje, ampak ritmično dihanje duše, ki se umiri in odpre za Božjo bližino. Ko molimo rožni venec, nas Marija vodi k Jezusu. Vsaka desetka nas spomni na dogodek iz njegovega življenja – od učlovečenja do vstajenja. Tako se ob molitvi sprehajamo skozi evangelij, ga premišljujemo in pustimo, da nas oblikuje. Rožni venec ni le prošnja, je tudi šola življenja z Bogom. V težkih trenutkih je rožni venec veriga, ki nas drži, da ne zdrsnemo v obup. V tihih trenutkih postane pesem hvaležnosti. In v skupni molitvi postane moč občestva, ki dviga tudi tistega, ki sam ne zmore več moliti. Marija je obljubila, da bo rožni venec močno orožje proti zlu. Mnogi svetniki in papeži so pričali, da z molitvijo rožnega venca pride mir v srce, v družino, celo med narode. Ni čarobna formula, ampak pot vztrajnega zaupanja – da svoje življenje polagamo v Božje roke, skrivnost za skrivnostjo, korak za korakom.
»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan. … Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš.«
Lk 16,19-22.25
Jezus nam v današnjem evangeliju spregovori o zelo pereči temi, aktualni tudi za naš čas. Bogatin se je oblačil v škrlat in se dan za dnem veselo gostil, Njegovega imena ne poznamo. Pri njegovih vratih je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar. To se nam zdi skregano z našo logiko: imena bogatašev in slavnih so stalno na prvih straneh časopisov; ne pa ime nekega reveža, ničvredneža. Božja logika je drugačna od naše: bogataš, ki je navezan na svoje imetje, je brez imena, ker v življenju ne naredi nič dobrega; revež pa se ne more zanašati na to kar ima, zato računa z Bogom, njegovo dobroto in usmiljenjem. On je pred Bogom veliko vreden, ni nekdo, ampak oseba ki se ni odločila za smrt, ampak za življenje, zato od Boga prejme ime. On je Lazar, kar pomeni »Bog pomaga!« Bogataš, ki se ni usmilil reveža je po svojem pokopu končal v peklu, ubogi Lazar pa v nebesih. Rečeno bolj preprosto: bogataš se je vse svoje življenje ukvarjal s stvarmi, ki so minljive in po svoji smrti nič od tega ni mogel vzeti s seboj. Ubogi Lazar pa se je v svojem življenju zanašal na Božjo ljubezen in usmiljenje, zato ga je po njegovi smrti Abraham sprejel v svoje naročje.
Danes je Slomškova nedelja zato se ustavimo ob njegovi misli: »Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.« Zunanja dejanja sama po sebi še ne prinašajo prave vrednosti – bistvo je v notranjem namenu. Molitev ali dobro delo, če nista storjena iz iskrene ljubezni, so kot drevo, ki cveti, a ne obrodi sadov: lepo izgleda, a ne daje življenja in hrane drugim. Ta misel nas vabi k iskrenosti: da preverimo, kaj je v ozadju naših dejanj. Če je namen samoljuben, iščemo priznanje, ali delamo samo iz navade, potem so ta dejanja podobna praznemu listju – zunanja lepota brez trajne vrednosti. Če pa nas vodi čist namen – ljubezen do Boga in bližnjega, želja pomagati, iskrena vera – potem so naša dejanja rodovitna, prinašajo mir, dobroto in notranjo moč. (jč)