»Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹« Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih.
Mt 27,45-46.50-52
Cvetna nedelja ni le spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ki je bil zadnji v času njegovega zemeljskega življenja, temveč je tudi začetek velikega tedna, ko je pred našimi očmi človekova tragika, vse, kar nam jemlje samospoštovanje in ponos. Jezusu je bilo odvzeto vse, celo plašč so mu vzeli in kockali, kdo ga bo dobil. Oskrunjeno je bilo njegovo telo in duša, ki je vpila v nebo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Vendar mora vsakdo to dramo sprejeti, ker je to sestavni del slehernega življenja. Brez trpljenja ni vstajenja, breu priznanja grehov in pokore ni odpuščanja.
V Evangelij po Mateju ta prizor ni samo opis smrti. Je trenutek, ko se nekaj v temelju sveta premakne. Tema sredi dneva, krik Jezus Kristus, raztrgano zagrinjalo, tresenje zemlje. Vse govori isto: to ni navaden konec. To je prelom. Ko Jezus zakliče in izroči duha, se zagrinjalo v templju pretrga od vrha do tal. Tisto, kar je ločevalo človeka od Boga, ni več zaprto. Ni več razdalje, ki je človek sam ne bi mogel preseči. Pot je odprta. Zemlja se strese, skale počijo. Kot da stvarstvo samo odgovarja. Kot da ne more ostati nespremenjeno ob tem, kar se dogaja. In grobovi se odpirajo. Tam, kjer je bila dokončnost, se pojavi življenje. Ta odlomek govori o paradoksu: v trenutku največje nemoči se zgodi največja sprememba. Smrt ni več zadnja beseda. Tudi v našem življenju so trenutki, ko se vse zdi, kot da razpada. Ko se “skale” lomijo, ko se tla tresejo pod nami. A prav tam se lahko zgodi nekaj novega. Nekaj, kar prej ni bilo mogoče. Bog ne deluje vedno v miru in urejenosti. Včasih deluje prav v pretresu. V razpoki. V trenutku, ko mislimo, da je konec. In mogoče je prav tam začetek.
Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?«
Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven.
Jn 11, 21-27.38-43
V današnjem evangeliju beremo zgodbo o obuditvi Lazarja. Jezus je imel zelo rad Lazarja ter njegovi sestri Marijo in Marto. Pogosto jih je obiskal in v njihovi hiši so se zgodile pomembne stvari. Danes beremo, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Ko je Jezus prišel k Lazarjevemu grobu se je zjokal. Navzoči so govorili: »Glejte, kako ga je imel rad!« Jezus je popoln človek, nobena stiska mu ni tuja in zato upa pokazati svoja čustva. On je oseba, ki nas razume, ker pozna sleherno človeško stisko in mu ni vseeno, kako se soočamo s svojimi težavami. Njegova tolažba ni prazno čvekanje, ampak empatično doživljanje drugega takšnega kot je v resnici, brez nekih olepšav in obljub, ki ne prinašajo nobenega olajšanja. Zato nas Jezus vabi, da smo realisti in se nas stiska drugega resnično dotakne. Takrat smo sposobni drugega resnično potolažiti in zanj moliti.
Jezusova izjava ob obuditvi Lazarja ne govori le o telesnem čudežu, ampak razkriva nekaj veliko globljega: da življenje, ki ga Bog podarja, presega meje smrti. Jezus ne pravi samo, da daje vstajenje – pravi, da je vstajenje in življenje. To pomeni, da je resnično življenje povezano z odnosom z Njim. Lazarjeva zgodba nas vabi, da razmislimo o svojih “grobovih” – o trenutkih, ko smo ujeti v strah, brezup, krivdo ali otopelost. Včasih smo navzven živi, znotraj pa kot da ne dihamo več. In prav v te zaprte prostore Jezus kliče po imenu, tako kot je poklical Lazarja: “Pridi ven!” Vera tukaj ni le sprejem neke ideje o posmrtnem življenju, ampak zaupanje, ki že zdaj odpira srce za novo življenje. Kdor veruje, začne živeti drugače: z upanjem, ki ga ne uniči nobena izguba, in z ljubeznijo, ki presega strah pred smrtjo. Ta odlomek nas zato nežno, a odločno vabi: ne ostajajmo v tem, kar nas duši. Dovolimo, da nas Božji glas prebudi, razveže vezi in nas popelje v polnost življenja – že danes. (jč)
Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.
Jn 9,1-7
Jezus je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Na vprašanje učencev glede krivde za slepoto, je Jezus odgovoril, da ni kriv sam, niti njegovi starši, ampak je priložnost, da se razodenejo Božja dela. Hitro hočemo ugotoviti, kaj je vzrok, zato poskušamo logično sklepati in ugotoviti povezavo med vzrokom in posledico. Jezusov odgovor učencem nam razkriva neko novo zakonitost, Božjo logiko, ki je drugačna od naše. Večina stvari nima razloga sama v sebi, ampak je v službi nečesa ali nekoga drugega. Na življenje je treba gledati kot na poslanstvo, ki ga odkrivamo počasi in ga bomo v polnosti razumeli, ko bomo na drugi strani, ko bomo sposobni gledati na svoje življenje z drugačnimi očmi. V življenju slehernega od nas se morajo razodeti Božja dela.
Zgodba o slepem, ki mu je Jezus vrnil vid, je zelo poučna. Jezus nam želi povedati, da vera ni le nek dodatek, lepa obleka, ki jo oblečemo za prireditev, ampak je način življenja. Treba je stati za tem, kako živimo in vsakemu, ki nas sprašuje, jasno povedati, da verujemo, ker nas je Jezus prepričal. Zato Jezus pravi o sebi: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo!« Jezus pravi, »da bi videli tisti, ki ne vidijo« ljudje, ki priznajo svojo omejenost, nevednost ali grešnost, lahko sprejmejo resnico in začnejo resnično »videti«. »in oslepeli tisti, ki vidijo« ljudje, ki so prepričani, da že vse vedo in imajo prav (v kontekstu so to predvsem farizeji), postanejo duhovno slepi, ker zavrnejo resnico. Ta misel nas vabi, da se vprašamo: Ali sem pripravljen priznati, da se lahko motim? Ali sem odprt za resnico, tudi če ruši moje predstave? Ali poslušam druge ali mislim, da že vse vem? Paradoks te izjave je: resnično vidi tisti, ki ve, da ne vidi popolnoma. (jč)