In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Lk 18,6-8
V evangeliju te nedelje poslušamo priliko o sodniku, ki se ni bal Boga, a se je usmilil vdove, ki ga je stalno nadlegovala. Pomagal ji je do pravice samo zato, da bi se je znebil. Ta vdova je lep zgled človeka, ki moli in se ne naveliča prositi Boga za uresničitev svoje prošnje. Vdove so bile najbolj ranljiva skupina v tistih časih, saj niso imele koga, ki bi se zavzemal za njihove pravice. Bolj kot sodnik nas mora pretresti vdova, ki je vedela, da sama nič ne pomeni, a ni izgubila poguma nenehno prositi. Naš bok ni krivičen sodnik, ampak ljubeznivi Oče, ki mu vsaka naša prošnja seže do srca. Bodimo trdno prepričani, da bodo naše prošnje uslišane, če bomo vztrajali v molitvi in se ne bomo naveličali prositi. Sporočilo je torej jasno: vztrajaj v molitvi, zaupaj v Božjo pravičnost in ne utrudi se delati dobro. Krivični sodnik je človek, Bog pa je Ljubezen — in On ne odlaša, temveč deluje ob pravem času, z resnično in popolno pravičnostjo.
Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? To vprašanje zareže globlje kot vse prej. Jezus ne sprašuje, ali bomo še molili, ali bomo še hodili v cerkev, ampak — ali bomo še verjeli. Verjeli, ko bo vse videti brez smisla. Ko bo pravica spet zatajila. Ko bo molitev zvenela v prazno. Ta vrstica ni obtožba, ampak izziv. Vera ni nekaj, kar imamo enkrat za vselej. Je živa drža, odločitev, ki jo je treba znova in znova potrjevati. Ko vse stoji proti tebi, ko ti življenje jemlje zagon — prav takrat se pokaže, ali tvoja vera stoji na pesku ali na skali. Vera, o kateri govori Jezus, ni slepa. Je pogum, da zaupaš Bogu tudi takrat, ko ga ne razumeš. Je zvestoba, ki ne meri uspeha po rezultatih, ampak po srčnosti. Je tih “da” v temi, ki pravi: »Vem, da si tu, tudi če te ne čutim.« Ko Jezus sprašuje, ali bo našel vero, ne sprašuje le o drugih — sprašuje vsakega od nas posebej. Bo našel vero v meni? Bom ostal zvest, ko se zdi, da Bog molči? Odgovor se ne meri z besedami, ampak z življenjem. (jč)
Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.
Lk 17,12-15
Jezus nadaljuje: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje je pa onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« Ko potrebujemo zdravje, trkamo na vsa možna vrata, da bi čimprej našli koga, ki nam lahko pomaga. Tako je bilo tudi v primeru desetih gobavcev, ki so Jezusa prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« In kaj se je zgodilo po ozdravljenju? Samo eden se je spomnil, da njegovo ozdravljenje ni nekaj samoumevnega in se mora zahvaliti tistemu, ki ga je ozdravil. In še ta je bil tujec, Samarijan, in zanj bi bilo samoumevno, da bi brez slabe vesti odšel domov, kajti Judje so imeli Samarijane za manjvredne in z njimi niso niti govorili. Tako je na tem svetu: tudi Boga velikokrat bolj častijo in se primerno obnašajo do njega tisti, ki ga sploh ne poznajo.
Včasih čakamo, da se bo nekaj spremenilo od zunaj – da se bo odprla prava priložnost, da bo kdo drug poskrbel za naš korak naprej. A Jezusove besede “Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.” so povabilo, da se sprememba začne znotraj nas. Rešitev ni v čudežu, ki pade z neba, temveč v veri, ki nas dvigne s tal. Vera, ki premakne srce, da naredi prvi korak, tudi če pot še ni jasna. Ko vstaneš z zaupanjem, se življenje začne premikati. Bog deluje tam, kjer človek pogumno vstane. Ko vstaneš, se ne spremeni samo tvoj položaj — spremeni se tvoje srce. Postaneš človek, ki verjame, da je mogoče iti naprej. In prav ta vera te rešuje: ne pred trpljenjem, ampak pred obupom. Vstani. Pojdi. Zaupaj. Bog hodi s tabo. (jč)
Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna.«
Lk 17,6-7
Apostoli so Gospoda prosili: »Pomnôži nam vero!« Prosili so nekaj, kar tudi mi pogosto čutimo, da nam manjka. Radi bi imeli več gotovosti, več zaupanja, več moči, da bi premikali težave in dvome, ki nas pritiskajo. Jezus pa odgovori presenetljivo: ne govori jim, da jim bo dal več vere, ampak jih spomni, da je dovolj že zelo malo – tako majhno kot gorčično zrno. Ni pomembna količina, ampak kakovost in iskrenost vere. Gorčično zrno je skoraj nevidno, pa vendar v sebi skriva moč, da zraste v veliko drevo. Tako je tudi z vero: ni merljiva po zunanjih dejanjih ali občutkih, temveč po zaupanju, da Bog deluje, četudi ga ne vidimo. Kdor veruje, se ne opira na svoje sposobnosti, temveč se izroča Nekomu, ki je večji od vsega. Jezus pravi, da bi bila celo murva – s svojimi globokimi koreninami – pokorna takšni veri. To je slika za stvari, ki se zdijo nepremakljive: naše slabosti, grehi, rane, navade. Človek sam jih ne zmore izruvati, a vera odpre prostor, da Bog deluje. Apostoli so mislili, da potrebujejo večjo mero vere. Jezus pa jih vabi, naj zaupajo že s tem, kar imajo. Ni važno, kako majhna se zdi naša vera – če jo živimo iskreno, lahko Bog po njej stori veliko.
Danes je roženvenska nedelja. Molitev ima zelo veliko moč. Rožni venec je na videz preprost: ponavljanje očenašev, zdravamarij in slava očetu. Toda prav v tej preprostosti se skriva njegova moč. Ponavljanje besed ni prazno govorjenje, ampak ritmično dihanje duše, ki se umiri in odpre za Božjo bližino. Ko molimo rožni venec, nas Marija vodi k Jezusu. Vsaka desetka nas spomni na dogodek iz njegovega življenja – od učlovečenja do vstajenja. Tako se ob molitvi sprehajamo skozi evangelij, ga premišljujemo in pustimo, da nas oblikuje. Rožni venec ni le prošnja, je tudi šola življenja z Bogom. V težkih trenutkih je rožni venec veriga, ki nas drži, da ne zdrsnemo v obup. V tihih trenutkih postane pesem hvaležnosti. In v skupni molitvi postane moč občestva, ki dviga tudi tistega, ki sam ne zmore več moliti. Marija je obljubila, da bo rožni venec močno orožje proti zlu. Mnogi svetniki in papeži so pričali, da z molitvijo rožnega venca pride mir v srce, v družino, celo med narode. Ni čarobna formula, ampak pot vztrajnega zaupanja – da svoje življenje polagamo v Božje roke, skrivnost za skrivnostjo, korak za korakom.