Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Mt 21,6-9

   Danes se spominjamo Jezusovega slavnega vhoda v Jeruzalem – ponižno na osličku, a z veliko ljubeznijo v srcu. Jezus je prišel v Jeruzalem jahajoč na osličku – skromnem, a simbolično močno napolnjenem živalskem bitju, ki je predstavljalo preprostega in mirnega kralja. Ljudje so ga pozdravili s palmovimi vejami (znamenje zmage in veselja) in klicali: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, kralj Izraelov!«

   Tudi v vsebini današnje cvetne nedelje vidimo neke vrste paradoks. Na eni strani Jezusov vhod v Jeruzalem, Jezusov pasijon, trpljenje, na drugi strani pa govorimo o ljubezni. Današnja cvetna nedelja združuje eno in drugo. Jezus stopi na pot trpljenja iz ljubezni do nas, za vsakega izmed nas. S trpljenjem, s križem nas odrešuje. Po domače bi rekli: gre na križ, ker nas ima rad in ker nam želi razodeti Božjo ljubezen do nas. Če pogledamo na naše življenje s pravega zornega kota, hitro opazimo, da gre tudi v našem življenju za prepletanje ljubezni in trpljenja. Jezus nam na današnjo nedeljo kaže pot ljubezni. Kajti, če človek živi in dela iz ljubezni, potem je celo trpljenje lažje. Naj tudi naša srca postanejo pripravljena pot, po kateri Gospod prihaja – s hvaležnostjo, vero in mirom.

   Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?«

Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«  Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Jn 8,3-5.7.10-11

   Ta prizor iz Janezovega evangelija ni le zgodba o usmiljenju, ampak tudi o iskrenem pogledu vase. Pismouki in farizeji so privedli ženo z enim samim ciljem – da bi ujeli Jezusa v past. Niso jih zanimali ne resnica ne pravičnost. Žena je bila zanje le sredstvo. Jezus pa ni sodeloval v njihovem igri. S tihim pisanjem po tleh in z enim stavkom – »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen« – je v središče postavil bistvo: nihče ni brez greha. Ta misel nas vabi k iskrenosti. Kolikokrat hitro obsodimo druge? Kolikokrat pozabimo, da tudi sami padamo, četudi morda drugače? Jezus ni rekel, da greh ni pomemben. Rekel je: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več.« Ne zanikajmo greha – a obsodba ni pot. Pot je spreobrnjenje. Usmiljenje ne pomeni odobravanja zla, ampak vero v možnost nove poti. In prav to je Božja drža do vsakega od nas.

   Jezus ne zapre oči pred grehom, a ne izbere poti obsojanja. Izbere človeka. Ne odobrava njenega dejanja, a v njej vidi več kot njen padec. S tem stavkom ji vrne dostojanstvo, vero, da je sprememba mogoča. Tudi mi pogosto potrebujemo to besedo. Ko se počutimo nevredne, obsojane – od drugih ali samih sebe. Jezus nas ne pusti v pepelu krivde. Dvigne nas in reče: "Pojdi." To je klic k življenju naprej. Ne popolnem, ampak prenovljenem. Ne gre za pozabo preteklosti, ampak za odločitev: da te preteklost ne bo določala. Gospod ne obsoja – On vabi. Vabi k novemu začetku.  (jč)