Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Lk 4,1-4
Jezusov odgovor je pravilen: za smiselno življenje je potrebno veliko več kot dovolj hrane in pijače. Res pa je, da moramo najprej poskrbeti za preživetje in šele potem smo sposobni razmišljati o smislu življenja. Jezus nam pokaže, da resnično življenje ni odvisno samo od materialnih dobrin, temveč predvsem od Božje besede in njegove volje. Ko se znajdemo v preizkušnjah, nas lahko premami misel, da bi poiskali hitre in lahke rešitve, ki pa niso vedno v skladu z Božjim načrtom. Toda Jezus nas uči, da je prava moč v zaupanju v Boga in v poslušanju njegove besede.
Hudič posluša Jezusa, vendar ne z namenom, da bi ga ubogal, ampak da bi ga skušal in zvabil na napačno pot. Hudič pozna Sveto pismo in ga celo citira, a ga izrablja v svoj prid. Kljub temu Jezus ostaja trden in odgovarja s svetopisemskimi besedami, ki razkrivajo resnico in Božjo voljo. To nas uči, da ni dovolj samo poznati Božje besede – pomembno je, da jo razumemo in živimo v skladu z njo. Jezus s svojo zvestobo in zaupanjem v Očeta pokaže, da ima hudič omejeno moč in da se mu lahko upremo z vero in Božjo besedo. Ta odlomek nas spodbuja, da tudi mi, ko se soočamo s skušnjavami, ostanemo trdni v veri in zaupamo Bogu, saj je On naša resnična moč in zavetje. (jč)
»Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Lk 6,39-41
Jezus je povedal učencem, na kakšen način bodo postali modri in bodo tudi sami učitelji. Če slepi vodi slepega, oba tvegata padec – to velja tako za duhovno kot za življenjsko pot. Če nekdo sam ne pozna resnice, modrosti ali poti, ne more varno voditi drugih. Zato se moramo vprašati: Kdo so naši voditelji? Komu zaupamo? In ali smo sami pripravljeni voditi druge? Če želimo biti voditelji – v veri, družini, skupnosti – moramo najprej iskati resnico, znanje in modrost. Samo tisti, ki vidi, lahko varno vodi druge. Svet je poln "slepega vodenja" – lažnih učiteljev, manipulacij in napačnih vrednot. Pomembno je, da iščemo prave voditelje, ki hodijo v luči resnice. Duhovna slepota je nevarna. Samorefleksija, molitev in Božja beseda nam pomagajo odpreti oči in videti jasno.
Učenec ni nad učiteljem. To pomeni, da moramo biti potrpežljivi v učenju in rasti. Učenec, ki se ponižno uči, bo nekoč dosegel modrost svojega učitelja. To nas vabi k zaupanju v proces duhovnega napredka. Pogosto hitimo soditi in popravljati druge, a pri tem spregledamo lastne napake, ki so morda še večje. Lažje vidimo majhne pomanjkljivosti pri drugih (iver), kot pa velike napake pri sebi (bruno). To nas uči, da moramo najprej prepoznati in odpraviti svoje slabosti. Namesto da obsojamo druge, jih moramo gledati z usmiljenjem in jim pomagati rasti, tako kot želimo, da bi drugi pomagali nam. Jezus nas vabi, da najprej očistimo svoje srce, šele nato bomo sposobni videti jasno in pomagati drugim na pravičen in ljubeč način.
J.Č.
»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« Lk 6,27-28
Spodbuja k ljubezni, dobroti in odpuščanju, tudi do tistih, ki nam delajo krivico. To je eden najmočnejših krščanskih pozivov k nesebični ljubezni in preseganju sovraštva. To je klic k ljubezni, ki presega človeško logiko. Naravno je ljubiti tiste, ki nas ljubijo, in dobro ravnati s tistimi, ki so prijazni do nas. A Kristus nas vabi k nečemu večjemu – k ljubezni, ki presega zamere, sovraštvo in krivico. Ljubezen do sovražnikov ni čustvo, ampak odločitev. Pomeni, da ne vračamo slabega s slabim, ampak iščemo dobro tudi tam, kjer ga je težko videti. To ne pomeni, da odobravamo krivico, ampak da se nanjo odzivamo s Kristusovim srcem – z molitvijo, blagoslovom in dobroto.
Tudi danes čutimo, da ni težko ljubiti nekoga, ki ljubezen vrača. Kako se počuti nekdo, ki je zapuščen, zavržen, preganjan, tujec? Kako se počutijo starši otroka, ki beži od doma, ne sprejema ljubezni oziroma sovraži svoje starše? Mnogi so obupani. Jezus nam ne ponuja kakšne druge rešitve kot samo ljubezen, ki ne ugasne kljub zavrnitvam, odklonom in nerazumevanju. Ko ljubimo sovražnike in tiste, ki so nas prizadeli, jim dajemo priložnost za spreobrnjenje, hkrati pa sami rastemo v Božji milosti. Naj nas ta beseda danes spodbuja, da presežemo zamere in iščemo pot miru, odpuščanja in ljubezni.
J.Č.