Opisala bom svojo pot do molitvene skupine. Zame vera ni bila vprašanje, ker izhajam iz verne družine. Bog je zame obstajal, vendar je bil nekje daleč, ni bil moj osebni Bog, tukaj z menoj v vsakdanjem življenju, na vsakem koraku.
Leta l985 sem prvič poromala v Medžugorje. V neznatni vasici je mogočna, velika cerkev. Pred večerno sv. mašo molijo dva dela rožnega venca in molitev k Sv. Duhu, po maši pa sedem očenašev in še en del rožnega venca. Molijo skupaj ljudje vseh barv in jezikov - svet v malem. Vsi zbrano molijo kot ena družina.

Nekaj se zgane v človeku, ne mislim le občutkov, ampak ta mir, ta notranja sreča…Ko sem prišla domov prvo leto in naslednja leta po romanju, si je moje srce želelo, zakaj ni takega molitvenega občestva v Mariboru? Po nasvetu p. Marka Mohoriča, tedaj kaplana pri Sv. Magdaleni, sem se l. 1988 priključila molitveni skupini, ki jo je takrat vodil p. Radogost pri frančiškanih v Mariboru. Z negotovostjo sem šla, za vse je pač potrebna tudi lastna volja in odločitev. Zame je postalo Medžugorje v malem, tukaj v molitveni skupini v Mariboru. Skupina se je preselila k Sv. Magdaleni. Tako prihajam v molitveno skupino že šestnajsto leto v torek ali četrtek, kadar morem. P. Radogost me je »naučil« moliti rožni venec. V skupini smo se pripravljali na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, saj nas Marija po bližnjici pelje v Jezusovo Srce. Upirala sem se. Kaj bom jaz, nisem noben »svetnik«, sem čisto navaden nepopolni človek. A pater nas je tako ljubeznivo vzpodbujal, da nas ima Jezus rad takšne, kot smo, in Njegova mati nas popolnoma razume, kakor naša zemeljska mama, a veliko bolj nas ima rada ter nas želi vse pripeljati k svojemu sinu Jezusu, ki nas je vse odrešil in bi šel znova na križ za vsakega človeka. Tej Ljubezni se ni mogoče upirati! Pater nas je učil, kako pomemben je vsak človek v božjem načrtu. Bog računa na vsakega od nas, da izpolni in prispeva svoj delček, da se lahko uresničijo veliki božji načrti v svetu. Jezus stoji pred vrati našega srca in čaka, da ga povabimo, da vstopi… Mene so nagovorile besede: raje govorite z Bogom, kot o Bogu.
Vsa leta do svojega odhoda v večnost, je bil duhovni vodja molitvene skupne p. Radogost ob pomoči animatorja. Ko nas je zaradi bolezni počasi zapuščal, smo se počutili kot izgubljene ovce in smo prosili Jezusa za novega duhovnega voditelja. Ni nas pustil brez pastirjev. Z nekako duhovno oporoko je tudi p. Radogost poskrbel za nas pri župniku p. Francetu Kejžarju, ki se nam priključi ob četrtkih, ob torkih pa p. Cerar in g. Janez Vagner (v kolikor jim le čas dopušča). Hvaležni smo vsem duhovnikom za sodelovanje.
Molitvena skupina je odprta za vsakogar. Zbiramo se ob torkih in četrtkih po večerni maši v kapeli župnišča pri Sv. Magdaleni. Ni nekega seznama, ni neke posebne evidence prisotnosti - srce je tisto, ki vleče. V začetku molitve duhovnik izpostavi Najsvetejše. V trenutkih tišine prisluhnemo Bogu, kajti On govori v tišini. Potem s pesmijo slavimo Boga in kličemo Sv. Duha, da vodi molitveno srečanje. Preberemo Marijino sporočilo iz Medžugorja ali Kureščka in odlomek iz Sv. pisma. V tišini poslušamo kaj nam želi Gospod po Marijinih sporočilih ali po Božji besedi spregovoriti, na kakšen način se želi dotakniti našega srca. To lahko tudi glasno povemo, če želimo in tako besedno, s pesmijo ali v tišini slavimo Gospoda, se mu zahvaljujemo, ga prosimo in poslušamo, kaj nam ima povedati. Sledi skupna molitev »Oče naš«, v katero vključimo vse svoje domače, prijatelje, župnijo, duhovnike, domovino, sv. očeta, ves svet…
Srečanje traja približno eno uro. Po srečanju so še »oznanila« o srečanjih molitvenih skupin Prenove v Sv. Duhu, o romanjih… Od l. l992 pelje iz Maribora avtobus romarje vsako prvo soboto h Kraljici miru na Kurešček, romarji pa pridejo tudi iz drugih molitvenih skupin iz vse Slovenije. Vsako tretjo soboto v mesecu je celodnevno češčenje Najsvetejšega v kapeli Srca Jezusovega.
O molitvenih skupinah pravi karizmatik p. Hans Buob, ki sem ga pred leti poslušala na srečanju molitvenih skupin v Boh. Bistrici: »Vse kar imenujemo »prenova« ni nič drugega kot nasledek II. vatikanskega koncila. S krstom smo prejeli darove Sv. Duha. Po nauku Cerkve pa so ti darovi pomembne stvari, ki jih moramo sprejeti za gradnjo Kristusovega telesa v občestvu. Zanje si moramo prizadevati, postati bolj odprti in svobodni za češčenje in slavljenje«.
Lepo je biti skupaj, biti skupaj in po sv. Duhu z Jezusom slaviti Očeta. To je ena od oblik duhovnega življenja v župniji - občestvenost, ki pomeni odpirati se vsem…

Cilka