Lep sončen dan se je obetal v soboto, 30. avgusta, ko smo poromali v Prlekijo in Prekmurje. Naš prvi postanek je bil v Ormožu, kjer smo si ogledali ormoški grad, muzej zbirke starih predmetov in kipov ter kar je še temu podobnega. Obiskali smo tudi župnijsko cerkev sv. Jakoba, ki jo upravljajo duhovniki križniškega reda. Pot nas je vodila naprej v Jeruzalem (ne tisti v Sveti deželi), v podružnično cerkev Žalostne matere Božje. Prijazni g. župnik nam je marsikaj povedal o nastanku te cerkvice in še veliko zanimivega o življenju tamkajšnjih ljudi. Od tu se nam je nudil krasen razgled po gričih, vinogradih in goricah vseh vrst.
Po obedu v gostišču smo se odpeljali v Ljutomer. Malo časa smo imeli tam. Nekateri so si ogledovali mesto, drugi popili skodelico kave, sama sem za nekaj minut obiskala župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu so se pred izpostavljenim Najsvetejšim in ob umirjenem petju slavilnih pesmi pripravljali na poročno sveto mašo. Nas romarje je pot vodila naprej v Radence, v živalski vrt Sikalu zoo, kjer smo si na veliko veselje mnogih ogledovali živali, katerih prva in prava domovina so drugi kontinenti sveta.
Na 19. nedeljo med letom, 10. avgusta, pozno zvečer, je gospodar življenja poklical v bolnišnici izpod zelenega Pohorja svojega dolgoletnega delavca v njegovem vinogradu na zasluženo plačilo.
V sredo, 13. avgusta 2014, je bilo veličastno slovo, oziroma, kakor je njegov brat Stane na koncu povedal: »Ne poslavljamo se, samo predajamo ga.«
Škof Stanko Lipovšek je vodil pogrebno slovesnost z mašo v pobreški cerkvi. Po evangeliju se je velikodušno zahvalil p. Cerarju za neumorno delo v mariborski nadškofiji, za pisateljsko in glasbeno ustvarjanje, za duha, ki ga je zapustil slovenskemu občestvu kot misijonar, in za njegovo vero, ki je opogumljala in bodrila slehernega človeka.
P. Ivan Hočevar, predstojnik skupnosti v kapeli Srca Jezusovega na Ljubljanski, kjer je pater Cerar preživel zadnje obdobje svojega življenja in od koder se je začelo tudi slovo, je po obhajilu izrekel številne zahvale in nas vse povabil na agape, ki je imelo predokus večne gostije, kamor smo vsi povabljeni.
Župnija v okviru župnijske Karitas vsako leto organizira srečanje za ostarele župljane. To srečanje je bilo do nedavnega na belo nedeljo, zadnja leta pa smo ga prestavili v mesec maj, ko je tudi vreme mnogo bolj naklonjeno takšnim srečanjem. Letos, 24. maja, je bila zelo lepa sončna sobota. Sveto mašo ob 15. uri je vodil p. France Zupančič, ki je v pridigi lepo nagovoril naše goste ob odlomku evangelija, ki govori o prvem Jezusovem čudežu v Kani Galilejski. Posebej je poudaril pomen vina, ki razveseljuje človekovo srce. Ima pa tudi simbolni pomen. Govori nam o veselju, ki je dar Svetega Duha in nam ga Bog hoče dati v obilju. Zato smo lahko vedno veseli. «Veselite se vedno v Gospodu!« nam naroča Sveto pismo. Po pridigi so navzoči prejeli zakrament bolniškega maziljenja, po katerem Jezus ozdravlja bolezni na duši in na telesu. Ob koncu svete maše je povabil navzoče, da se udeležijo pogostitve na župnijskem dvorišču. Pri maši je prepeval naš mešani pevski zbor.
Po maši smo se kar precej časa zadržali ob pecivu, ki so ga spekle gospodinje, kanapejih in drugih dobrotah, predvsem pa sproščenem pogovoru, saj nekateri že več let niso bili pri Magdaleni. Takšno srečanje je dragoceno za vse navzoče, saj nas povezuje in je marsikomu, ki redko zapusti svoj dom ali dom upokojencev, edina povezava z ljudmi, s katerimi se je srečeval v naši cerkvi.