Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«
Mt 13,45-46
Današnja Božja beseda nas spodbuja, da pametno ravnamo. V Prvi knjigi kraljev beremo, kako Bog vpraša Salomona: »Kaj naj ti dam? Postavil ga je namreč za kralja namesto njegovega očeta Davida. Mladenič premišljuje in da zelo zanimiv odgovor: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« Bog je vesel te prošnje, saj ga ni prosil dolgega življenja, ne bogastva ne drugih reči, ampak modrosti. Zato mu da modrost, ki presega vse.
V evangeliju pa beremo prilike o pomembnosti nebeškega kraljestva, ki je podobno zakladu ali dragocenemu biseru. Zanj je pripravljen žrtvovati vse kar ima in ga pridobiti. To ni nepremišljena odločitev, ampak odločitev človeka, ki je prepoznal pravo vrednost. Ve, da bo s tem, kar bo pridobil, dobil neprimerno več, kot bo izgubil. Tudi mi v življenju iščemo svoje "bisere". Pogosto mislimo, da so to uspeh, denar, ugled ali varnost. Ko jih dosežemo, pa ugotovimo, da nas ne morejo povsem izpolniti. Srce še vedno hrepeni po nečem več. Jezus nam razkriva, da je pravi biser življenje z Bogom. Prosimo danes Gospoda za milost, da bi znali prepoznati dragoceni biser njegove ljubezni. Ko bomo odkrili, da je On naš največji zaklad, nam nobena žrtev ne bo pretežka, saj bomo vedeli, da z njim pridobimo vse.
Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.
Jn 20 15-16.18
Marija Magdalena stoji ob praznem grobu in joka. Njene oči so polne solz, zato ne prepozna ne angelov ne Jezusa, ki stoji pred njo. V srcu nosi bolečino izgube in išče tistega, ki ga ljubi. Jezus ji ne očita solza. Najprej jo vpraša: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« To sta vprašanji, ki odmevata tudi v našem življenju. Kolikokrat iščemo srečo, mir ali odgovor na svojih poteh, medtem ko nam je Gospod že blizu. Zaradi skrbi, razočaranj ali strahu ga včasih ne prepoznamo.
Prelomni trenutek nastopi, ko Jezus izgovori njeno ime: »Marija!« En sam klic ves čas ob njej. Tudi nas Jezus pozna po imenu. Prihaja naproti v trenutkih veselja in bolečine, ko se nam zdi, da je vse izgubljeno. Vabi nas, da ne ostanemo pri praznem grobu svojih razočaranj, ampak se obrnemo k njemu. Ko zaslišimo njegov glas, se žalost spreminja v upanje, iskanje pa v srečanje. Sveta Marija Magdalena, prva priča vstajenja, nas uči, da se prava vera rodi iz ljubezni, vztrajnosti in odprtega srca. Prosimo jo, naj nam izprosi milost, da bomo tudi mi prepoznali Gospoda, ko nas kliče po imenu, ter ga z veseljem oznanjali svetu.
»Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Mt 13,3-9
Božja beseda današnje nedelje govori o tem, da Bog neprestano pošilja svojo besedo z določenim namenom. V odlomku preroka Izaija pravi, da kakor pošilja dež in sneg, da zemljo naredi rodovitno, tako se tudi njegova Beseda ne vrača brez uspeha. Ko jo Bog izreče, ni prazna ali neučinkovita. Vedno doseže namen, zaradi katerega je bila izrečena. Lahko spreminja človekovo srce, prinaša tolažbo, opomin, vero ali vodi zgodovinske dogodke, vendar nikoli ni brez učinka. To je spodbuda, da zaupamo Božji besedi tudi takrat, ko ne vidimo takojšnjih rezultatov. Branje Svetega pisma, molitev ali oznanjevanje evangelija morda sprva ne prinesejo vidnih sprememb, vendar Bog obljublja, da njegova beseda deluje in bo obrodila sad ob svojem času.
V evangeliju Jezus govori priliko o sejalcu, ki seje povsod, vendar prave rezultate daje le dobra zemlja, kjer seme rodi sadove. Ta zemlja je podoba nas samih, ki Božjo besedo »poslušamo«. Od naše odprtosti in naše naravnanosti je odvisno, kakšen sad bomo obrodili. Zanimiv je stavek, ki ga izreče v tej priliki: »Kdor ima, se mu bo dalo in bo imel obili; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to kar ima!« Jezus želi povedati, da smo vsi ob rojstvu prejeli določeno število darov – eni več, drugi manj, - vsak pa dovolj, da je lahko uspešen in srečen v življenju. Eni se potrudijo in dobro izkoristijo svoje talente, nekateri pa so bolj leni, talente zakopljejo in živijo iz dneva v dan. Te ima Jezus v mislih kot tiste, ki nimajo in jim bo vse odvzeto, ker zapravljajo svoje življenje. Bodimo čuječi, da bomo resnično videli in slišali ter dobro uporabili svoje darove.