Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Lk 11,9-10
Današnja Božja beseda želi pokazati, kako je Bog dober in sliši naše prošnje. V odlomku iz Stare zaveze beremo, kako se Abraham pogaja z Bogom, ker si želi, da ne bi uničil Sodome, kjer se ne najde niti deset pravičnih. Grehi tega mesta so se množili, vendar Abrahamu ni bilo vseeno za grešnike, zato prosi Boga, da ne uniči pravičnega s krivičnim vred. Bog je dober, vendar mora človek to tudi upoštevati.
V evangeliju beremo, da je Jezus pogosto šel molit na samoten kraj, kjer se je pogovarjal s svojim Očetom. Apostoli so opazili, da je Jezus prihajal od tam poln moči in veselja, zato so ga prosili, naj jih nauči moliti. Takrat nam je podaril dragoceno molitev očenaš. Jezus jim položi na srce preproste, a izjemno močne besede: »Prosíte – in vam bo dano. Iščite – in boste našli. Trkajte – in se vam bo odprlo.« To ni le spodbuda, ampak obljuba. Bog ni gluh za človekovo stisko. Ni oddaljen. On je Oče, ki sliši vsako prošnjo, vidi vsako iskanje in odgovori na vsako trkanje – čeprav ne vedno tako, kot bi si želeli, temveč tako, kot je zares prav. Te besede nas vabijo k zaupanju. Ne k obupu, ne k pasivnosti, ampak k vztrajni veri. Če si v temi – išči. Če si pred zaprtimi vrati – trkaj. Če ti zmanjkuje moči – prosi. Bog ni nedosegljiv. On čaka na stik. In vsak, prav vsak, ki prosi, prejme. (jč)
Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹«
Jn 20,15-17
To nedeljo imamo zunanjo slovesnost zavetnice sv. Magdalene, žene, ki ji Jezus veliko odpusti. Od takrat ga z ljubeznijo spremlja do kalvarije, kjer Jezus umre in vesele novice – vstajenja. Solze žalosti, izgube, nevednosti. Marija Magdalena stoji pred praznim grobom in ne ve, da je vstajenje že tam, tik ob njej. V trenutku, ko Jezus izreče »Marija«, se tema zmede razblini. Njegov glas prebudi srce. Marija prepozna Učitelja, ne s pogledom, ampak s sluhom srca. V stiski ne prepozna Jezusa – misli, da je vrtnar. A vse se spremeni z eno samo besedo: »Marija!« Ime, izrečeno z ljubeznijo, prepoznavanjem, klicem k življenju. In v hipu se njene oči odprejo – Rabuní! – Učitelj! Jezus je ni obsodil zaradi solz ali zmede. Ni je zavrnil, Toda Jezus pravi: »Ne oklepaj se me.« Ljubezen ni posedovanje. Vera ni zadrževanje, ampak poslanstvo. Jezus jo pošlje ker ga ni takoj prepoznala. Spregovoril ji je osebno, nežno, in ji zaupal nalogo: Povej mojim bratom...
Bog prihaja osebno. Pokliče nas po imenu. Ko ga prepoznamo, nas ne pušča v objemu čustev, temveč nas pošlje naprej – k drugim. Vsakdo, ki se sreča z vstalim Kristusom, postane priča. Marija Magdalena je prva apostolka vstajenja. Ne zato, ker je vedela vse, ampak ker se je pustila poklicati. Vstali Kristus nas ne pušča pri sebi – kliče nas po imenu, preobrazi srečanje v poslanstvo, in pošlje naprej. Ne da bi ga zadržali zase, ampak da bi ga ponesli drugim. Ko Bog izgovori tvoje ime – ga slišiš? In si pripravljen iti? (jč)
Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« … Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.
Lk 10,25-27.33-34
Ljubi Boga. Z vsem. Ne napol, ne občasno. Ljubi ga z vsem srcem, ko ti gre dobro, in z vso močjo, ko si na tleh. Z vsem mišljenjem – torej tudi takrat, ko dvomiš, ko ne razumeš. In potem ljubi bližnjega – ne le tistega, ki ti je všeč, ampak vsakega človeka. In ljubi ga kakor samega sebe. To pomeni, da moraš tudi sebe videti z Božjimi očmi – kot vrednega ljubezni. To ni le zapoved, to je pot. Če res vzamemo te besede zares, se spremeni vse: naš odnos do Boga, do drugih in do sebe. Ni več prostora za površnost. Ljubezen ni občutek – je odločitev. In ta odločitev nas vodi v življenje, ki ne mine. Večno življenje se ne začne po smrti. Začne se zdaj – ko se odločimo ljubiti tako, kot nas uči Jezus.
V življenju pogosto hodimo mimo ljudi, ki so ranjeni – ne nujno telesno, ampak v srcu, v duši, v upanju. Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu pokaže, kaj pomeni prava ljubezen do bližnjega: ne vprašanja, kdo je kriv, ne iskanje izgovorov, ampak dejanje sočutja. Samarijan ne samo vidi bolečino – ustavi se, pristopi, oskrbi in ostane. Ne gre naprej, dokler ni prepričan, da je za človeka poskrbljeno. To ni le zgodba o prijaznosti. To je klic k življenju, kjer ni dovolj, da čutimo – moramo ukrepati. Sočutje brez dejanja je samo dober občutek. Prava ljubezen vedno nekaj stane: čas, udobje, varnost, včasih tudi denar. A prav v tem je moč – ker ko pomagamo drugemu, postajamo podobni Kristusu. Vprašanje, ki ga prilika postavlja vsakemu od nas, ni: »Kdo je moj bližnji?« Temveč: »Komu bom jaz bližnji danes?«