»Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. … Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹«
Lk 13,24.26-27
Vsakdo si hoče zagotoviti pravo prihodnost. Tudi tisti, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, razmišljajo o neki vrsti podaljšanju življenja, ker se zavedajo, da ima življenje veliko vrednost in se prehitro konča. Jezus je učencem odgovoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata!« Kaj je s tem hotel povedati? Ali ozka vrata pomenijo, da se je treba odpovedati vsemu, kar je lepo, dobro in poteši naše želje? Jezus je govoril, da je prišel, da bi nam pomagal živeti v polnosti. Polno pa živi tisti, ki se zna pravilno odločati in vidi razliko med dobrim in slabim, krepostjo in grehom. Ozka pot je povezana s pravo mero, da ne pretiravam v nobeni stvari, ne v telesnih in ne v duhovnih potrebah. Telo, duša in duh morajo vedno biti v pravem razmerju.
Jezus jasno pove, da zunanje bližine z njim – poslušanje njegovih besed, celo obedovanje z njim – ne zadošča. Ljudje bodo skušali uveljaviti svoj »dostop« do njega s tem, da so bili fizično navzoči ob njem. A on jim odgovori: »Ne vem, od kod ste.« To razkriva nekaj ključnega: pomembno ni zgolj, da smo blizu Jezusovih besed ali navzoči pri obredih, ampak da se njegova beseda ukorenini v naše življenje. Če človek ostaja v nepravičnosti, v krivici, potem zunanja pripadnost ne šteje. To je torej poziv k resničnemu spreobrnjenju. Jezus ne išče spominov na druženje, ampak življenje, ki se je spremenilo v pravičnosti, usmiljenju in zvestobi. Tisto, kar šteje, ni spomin na srečanja z njim, ampak sadovi našega življenja – ljubezen, usmiljenje, pravičnost. (jč)
»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«
Lk 12,49-51
Te Jezusove besede nas lahko nekoliko prestrašijo, saj so od Jezusa vsi pričakovali, da bo prinesel mir in svobodo narodu, ki so ga Rimljani zavzeli. Jezu8sov evangelij je res velika novost, zato je dobro, da vse, kar je staro in preživelo vržemo na smetišče in sežgemo. Judje so se strogo držali svoje postave, ki je bila preživela, ker jih ni odreševala, zato niso bili sposobni v Jezusu prepoznati Boga, v katerega je treba verovati, kajti ne rešujejo nas naša dela, ampak vera v odrešenika, ki je prišel zaradi nas. Danes nismo nič boljši: oklepamo se starega in preživelega in si nočemo priznati, da se sami ne moremo odrešiti.
Ogenj v Svetem pismu pogosto pomeni Božjo prisotnost, resnico, očiščenje in moč Svetega Duha. Jezus tu ne govori o uničevalnem ognju, ampak o ognju, ki prečiščuje in daje življenje – ogenj Božje ljubezni, ki gori v srcih. Ta ogenj zažiga mlačnost, brezbrižnost in lažne varnosti. Je ogenj preobrazbe. Jezus si želi, da bi se že razplamtel – da bi se Božja ljubezen razširila po ljudeh in preoblikovala svet. Jezus ne spodbuja sovraštva. Govori pa o tem, da resnica Božje besede ne pusti nikogar nevtralnega. Ko pride ogenj resnice, se ljudje morajo odločiti: sprejeti ali zavrniti. In ta odločitev povzroča razdeljenost, celo v družinah. Resnica ni vedno udobna – kdor sledi Kristusu, lahko pride v navzkrižje s tistimi, ki nočejo živeti po evangeliju. Jezus ne prinaša »miru« v smislu površinskega miru brez spremembe, ampak prinaša radikalen mir, ki pride skozi preobrazbo srca – in to vedno izzove konflikt. Ogenj ljubezni in resnice je neizprosen: kuri stran, kar je lažno, in loči tiste, ki so pripravljeni hoditi v luči, od tistih, ki vztrajajo v temi. (jč)
»Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
Lk 12,32-34
Govor “Ne boj se, mala čreda” nas opomni, da je Božje kraljestvo dar, ne nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti s strahom in tesnobo. Kraljestvo ni stvar prihodnosti nekje daleč, temveč je resničnost, ki se začne že zdaj, ko se srce odpre Bogu. Ko Jezus govori o prodaji premoženja in dajanju vbogajme, ne gre zgolj za odpoved materialnim stvarem, ampak za osvoboditev srca od navezanosti na minljivo. Denar, status in lastnina starajo, se kvarijo in nas lahko ujamejo v občutek pomanjkanja. Nebeški zaklad – ljubezen, usmiljenje, pravičnost – pa ostaja neuničljiv. Zaključna misel, “Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce”, je preizkusna točka: pokaže nam, kam je resnično usmerjeno naše življenje. Če je naš zaklad v ljubezni in Božji bližini, potem bo tudi srce tam – mirno, varno in polno.
Jezus nas z besedami: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane … » vabi k življenju v pripravljenosti. Opasana ledja pomenijo, da smo pripravljeni služiti in hoditi po poti, ki nam jo pokaže Gospod. Prižgane svetilke so naša vera, ki sveti tudi v temi, in ljubezen, ki nikoli ne ugasne. Jezus nas spodbuja, naj ne čakamo brezbrižno, ampak z budnim srcem in odprtimi rokami – da bi, ko bo potrkal, lahko takoj odprli. Blagor tistim, ki Gospoda pričakajo budni: ne zato, ker so brez napak, ampak ker so ostali zvesti in pozorni na Njegovo navzočnost tukaj in zdaj. (jč)