"Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati." Apd 2,1-4
Binkošti niso le spomin na dogodek. So slika, kaj se zgodi, ko Bog stopi v prostor, kjer so ljudje skupaj – ne nujno popolni, a pripravljeni. “Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.” Ključ je ravno v tem: bili so skupaj. V molitvi, v čakanju, v upanju. In potem se zgodi – nenadoma. Bog ne pride vedno po urniku. Pride, ko najmanj pričakuješ, a vedno ob pravem času. Ne pride tiho. Pride z močjo. Kot vihar, kot ogenj, ki ne požge, ampak prebudi. Ne kot tolažba, ampak kot zagon. Ne le za osebno srečo, ampak za poslanstvo. Jeziki kot plameni niso uničili – razsvetlili so. Vsak je bil zadet, nihče ni bil izpuščen. Vsak je dobil dar, ne zato, da bi se umaknil, ampak da bi šel naprej – oznanjat, gradit, povezovat.
Ti jeziki kot plameni niso naključje. Ogenj v Svetem pismu simbolizira Božjo navzočnost, očiščenje, moč. In kar je ključno – “nad vsakim je obstal po eden”. Nihče ni bil spregledan. Božji Duh ne dela selekcije po merilih sveta. Ko pride, napolni vsakega, ki je odprt. In rezultat? Govorili so. Ne z lastnimi besedami, ampak z besedami, ki jih je dajal Duh. Presegli so svoje meje. Strah je zamenjala svoboda. Tišina je postala oznanilo.
Binkošti nas vabijo, da ne čakamo na idealne pogoje. Da se zberemo. Da si dovolimo biti odprti. In da verjamemo: če je lahko Bog napolnil tisto hišo s svojo prisotnostjo, jo lahko napolni tudi danes – v tvojem srcu, tvoji skupnosti, tvojem življenju. Vse, kar potrebuje, je prostor in pripravljenost.
Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Raz 22,17.20
Gre za izjemno bogato in globoko sporočilno. Gre za sklepne vrstice celotne Biblije, ki povzemajo temeljno krščansko upanje, vabilo in pričakovanje. Duh in nevesta pravita: »Pridi!« Tu gre za vabilo Svetega Duha in Cerkve (neveste), ki skupaj kličeta Kristusa naj pride. Nevesta simbolizira skupnost verujočih, ki hrepenijo po dokončnem združenju s Kristusom. Ta klic je izraz pričakovanja, vere in ljubezni – srčna prošnja po polnosti Božje prisotnosti. Kdor posluša, naj reče: »Pridi!« Vabilo ni namenjeno le pasivnemu poslušanju, ampak aktivnemu sodelovanju. Tisti, ki sliši to Božje vabilo, je tudi sam povabljen, da postane glasnik upanja. Krščanstvo je vera, ki se širi skozi oznanilo – vsak vernik je poklican, da deli vabilo naprej.
Kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta vrstica kaže na Božjo radodarnost. Voda življenja simbolizira odrešenje, milost, večnost. Ni je treba zaslužiti, kupiti ali si je pridobiti – dana je zastonj. Ključna pogoja sta le žeja in volja: hrepenenje po Bogu in odprtost srca. Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus! To je odgovor verujočega na Jezusovo obljubo. Vera ni samo čakanje, temveč zaupno pričakovanje. S tem klicem kristjan izrazi svojo pripravljenost, da sprejme Kristusovo drugo prihodnost. To je tudi molitev polna upanja in ljubezni.
Celoten odlomek vabi v globok odnos z Bogom, ki ni daleč ali odmaknjen, ampak blizu, oseben in dostopen. Pravi kristjan ni nekdo, ki zgolj čaka na prihod, ampak tisti, ki že danes živi iz tega pričakovanja – sredi vsakdana, s srcem odprtim za milost, pripravljen deliti vodo življenja z drugimi.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.«
Jn 14,23-24
Jezus nam želi povedati, da je ljubezen tista, ki določa naše odnose do Boga in do soljudi. Ljubiš ali ne ljubiš! Kakšna vmesna stvar ne obstaja, ker obračanje po vetru ni vredno človeka, ki da kaj nase. Odločitev za Kristusa je pomembna, ker ti začrta smer in te hkrati vodi in krepi na poti proti cilju. Jezus nam je dal tudi sredstva, ki nam dajejo moč, da ne omagamo. Ta sredstva so zakramenti. Največji med njimi je sveta evharistija ali sveta maša, kot navadno rečemo kristjani. Sveta maša je zakrament, ki privabi bogate in revne, zdrave in bolne, prepričane vernike in tradicionaliste. Pri Jezusu smo vsi dobrodošli.
Jezus v teh vrsticah ne govori o čustveni navezanosti, ampak o ljubezni, ki se izkazuje v dejanju – poslušnosti njegovim besedam. Če me kdo ljubi, pravi, se bo držal moje besede. To pomeni: če nekdo zares ljubi Kristusa, ga ne bo le občudoval ali se ob njem dobro počutil, ampak bo v njegovem nauku prepoznal smer za svoje življenje – in jo tudi živel. To pa ni lahka naloga. Jezusove besede pogosto kličejo k samopremagovanju, odpuščanju, služenju in ponižnosti. Kdor jih sprejme in se jih drži, pokaže, da ga ne vodi le čustvo, temveč odločitev – ljubezen kot zavestno dejanje. Boga ni treba iskati daleč – prihaja k tistemu, ki mu odpira srce z zvestobo in življenjem po njegovi volji. Ta človek postane kraj Božje navzočnosti. Brez poslušnosti ni odnosa, brez odnosa ni ljubezni, brez ljubezni pa ni prostora za Boga. (jč)