Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Mt 9, 11-13
Današnji evangelij nam postavi v ospredje namen, zaradi katerega je prišel Božji sin na svet. V prvem delu pokliče Mateja. Pogleda ga in mu reče: »Hodi za menoj!« In ta je vstal, pustil dobro službo in šel za njim. Kaj je Mateja prepričalo, da je takoj vstal in šel za njim? Morda se je srečal z Jezusovim pogledom in je začutil, da ga ima ta mož rad, kljub njegovim pomanjkljivostim in grehom. Jezus namreč gleda v srce in najde tudi tisto malo dobrega, kar je še ostalo v človeku in to je dovolj, da tega človeka spoštuje in mu vrne njegovo dostojanstvo.
Ker se farizeji pohujšujejo nad Jezusom, da je s cestninarji in grešniki, jim le ta pove, da ni prišel na svet zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Na svet je prišel kot odrešenik. Prišel je v svet pol zlobe in krivic, da opogumi tiste, ki so zatirani, na robu družbe in tako ali drugače bolni. Njih je prišel reševat in ozdravljat, pa tudi vse druge, ki so bili pripravljeni sprejeti njegovo oznanilo. Tudi današnji svet je poln krivic, nasilja in bolezni, zato osvobaja in ozdravlja tudi ljudi današnjega časa, samo sprejeti ga moramo in verjeti, da nas more rešiti. Odprimo se, da bomo srečali njegov »pogled« in mu sledili. (jč)
»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«
Jn 3,16-18
Te besede je Jezus rekel farizeju Nikodemu, ki je prišel k njemu na nočni klepet. Jezus je prišel kot naš odrešenik z nalogo, da nam razkrije nebeškega Očeta in nam pokaže, kakšna je prava sinovska ljubezen. Vse se dogaja iz ljubezni in zgled prave ljubezni je Sveta Trojica. Razmišljanje o Sveti Trojici se začne pri izkušnji odnosa. Če je Bog ljubezen, potem ljubezen ne more obstajati v popolni osamljenosti. V tej misli je Oče tisti, ki podarja, Sin tisti, ki prejema in vrača ljubezen, Sveti Duh pa vez žive ljubezni med njima.
Oče je izvir. Sin je Beseda, ki pride človeku naproti. Sveti Duh je dih življenja, ki povezuje, oživlja in tolaži. Včasih ljudje iščemo Boga daleč stran, kot nekaj nedosegljivega. Misel na Sveto Trojico pa govori o Bogu, ki je neprestano gibanje ljubezni. Ne zaprt vase, ampak odprt. Ne hladna moč, ampak občestvo. Morda je zato človek najbolj živ takrat, ko ljubi, ko odpušča, ko posluša, ko ne živi samo zase. Takrat se dotakne nečesa trojiškega: enosti, ki ne duši različnosti. Trojica nas tudi uči, da ni treba vsega popolnoma razumeti, da bi bilo resnično. Nekatere najpomembnejše stvari v življenju človek najprej živi, šele potem jih počasi razume: mir, zvestobo, ljubezen, vero.
Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.
Apd 2,1-4
V Apostolskih delih beremo poročilo o dogodku, ki je bistveno spremenil vse. Prihod Svetega Duha je poseben dogodek, saj so apostoli in drugi učenci doživeli novo življenje, kajti prejšnje, polno strahu in negotovosti se je umaknilo in doživeli so razsvetljenje. Začeli so oznanjati Jezusov nauk povsod ne glede na to, kaj se bo z njimi zgodilo. Bili so tako prevzeti, da so bili pripravljeni umreti za Jezusa. Na binkošti se ne zgodi le čudež govorjenja različnih jezikov. Zgodi se nekaj globljega: prestrašeni ljudje postanejo pogumni, zaprta srca se odprejo in skupina učencev postane živa skupnost. Ogenj Svetega Duha ne uničuje, ampak razsvetljuje, ogreva in prebuja. Binkošti so praznik bližine Boga. Duh prihaja nad vsakega posebej. Ne le nad popolne, močne ali svete, ampak nad ljudi z dvomi, strahovi in vprašanji. Tam, kjer človek odpre srce, lahko tudi danes zagori tisti tihi plamen vere, upanja in ljubezni.
V evangeliju Jezus pošlje učence z besedami: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus izroča apostolom poslanstvo. Postavi jih za duhovnike in jim da pravico odpuščati grehe. Apostoli bodo postali delivci svetih skrivnosti v Jezusovem imenu. Tudi danes so škofje in duhovniki poslani v Jezusovem imenu, da širijo Božje kraljestvo in vernikom po zakramentih posredujejo številne milosti. In vendar so binkošti še veliko več: ne le apostoli ampak vsi kristjani prejemamo po Svetem Duhu moč, da se utrdimo v svoji veri in sprejmemo nauk ljubezni in odpuščanja. Kjer človek odpusti, tam Sveti Duh ustvarja novo življenje, mir in svobodo. Največji čudež binkošti ni ogenj ali govorjenje jezikov, ampak srce, ki po Svetem Duhu znova najde pot do ljubezni.