PREMISLEK OB BOŽIČNI IGRICI
Dragi župljani in prijatelji župnije sv. Magdalene. Rekli so mi, naj kot režiser dodam kakšen komentar božični igrici Zakaj je plašč Božje Matere tako dolg. Igrico ste imeli možnost videti pred letošnjo družinsko polnočnico. Pa naj bo. Moje sporočilo bo bolj jasno tistim, ki so igro videli oziroma v njej celo sodelovali, drugim pa naj bo spodbuda, da nam se pridružijo naslednje leto ali ob morebitnem Pasijonu.
Tako je: na začetku vidimo in začutimo kmeta, ki je v stiski, ker mu čez leto ni uspelo nabrati dovolj ozimnice za živino in se v tej težavi zateče h Gospoda. Slika današnjih ljudi, ki na koncu leta dvomijo, da so dosegli dovolj, da so se dovolj uveljavili, da so bili dovolj priljubljeni. Kravica bo lačna, posledično tudi otroci. Vsakdanjik terja od večine ljudi toliko, da na koncu trpijo najbližji. Ste že slišali za tisto šalo, naj starši pustimo otrokom svojo sliko, da bodo vedeli, kdo jim je oče/mati, da ne bodo mislili, ko pridemo domov, da je kakšen ropar.
Letošnje jaslice imajo v sebi veliko simbolnih prvin, katerim namenjamo nekaj besed. Jaslice so ustvarile tri mame: Anica, Marija in Ana.
Odrešenje se začne v Betlehemu, kjer se Odrešenik rodi. To je kraj iz katerega izhaja življenje in od koder teče reka žive vode v vse pore našega življenja.
Ker smo letos v letu družine je okrog studenca žive vode nekaj simbolov, ki so bistveni za družino:
Molitev in branje božje besede je čas, ko se družina sreča z Jezusom. To srečanje se najpogosteje dogaja pri mizi.
Sv. Magdalena ter magdalenčani in magdalenčanke
Tudi letos smo se na magdalensko (in Krištofovo) nedeljo zbrali v molitvi in proslavi naše zavetnice. Žegnanje ali dan, ko se posebej spomnimo zavetnice naše cerkve, je vedno bil je praznik za župljane. Pridne sodelavke in sodelavci g. župnika so tudi tokrat lepo pripravili vse potrebno, da bi bilo bogoslužje in druženje čim lepše. Tako je tudi bilo.
Posebej pa smo se razveselili priznanj, ki jih je p. Ivan v imenu nadškofa msgr. Alojzija Cvikla izročil dvema gospema. Gospe Jožice Vrhovski se je spomnil ob njenem petindvajsetletnem delovanju z najrevnejšimi. Jezus pravi: »Kadar daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3) in dodaja: »…Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4). Tokrat je njen trud videl g. nadškof. Ker pa ji ne more povrniti vsega, kar je ga. Jožica naredila v četrt stoletja in še naprej neutrudno dela, kot ji bo nekoč povrnil nebeški Oče, je izrazil svojo naklonjenost tovrstnim priznanjem.
Podobno se je zahvalil tudi katehistinji Majdi Rebernik, ki že petnajst let skrbi predvsem za najmlajše veroučence. Torej za katehetsko delo. Tukaj pa se ne morem zadržati oz. moram dodati, da se je potrebno Majdi zahvaliti za marsikaj. Majda je žena, ki bo dala svojo »roko pomoči« pri vsakem delu, za katerega jo zaprosijo: članica ŽPS že vrsto let, na sploh pastoralna sodelavka, velikokrat krasilka, ob Oratoriju in še kdaj tudi kuharica, pevka in organizatorka petja, ko ni zbora ali katere druge pevske skupine, in še bi se dalo naštevati. Da, Majda, hvala za vse.
V nedeljo, 9. oktobra, je bil v župniji sv. Magdalena v Mariboru velik praznik. G. nadškof msgr. Alojzij Cvikl DJ je v stalnega diakona posvetil g. Kristiana Bošaka, ki živi in deluje v naši župniji. Ob tej priložnosti je somaševalo devet duhovnikov, sodelovali so tudi štirje stalni diakoni. Na začetku maše je zbor duhovnikov in diakonov z nadškofom pozdravila ga. Anica Durič, ki je predstavila pomen stalnega diakona in nas uvedla v skrivnost obreda. Domači župnik p. Ivan Hočevar je v uvodu v sv. mašo pozdravil vse in povedal nekaj misli o delu stalnega diakona. G. nadškof je v homiliji govoril o tem, da moramo biti hvaležni za neštete darove, ki jih vsak dan prejemamo. »Prva značilnost diakona naj bo razpoložljivost. Kot diakon bodi tolmač potreb in želja krščanskega občestva in vnet za služenje. Izstopati mora iz sebe in se vedno napotiti k ljudem, da jim lahko prinese to, kar je sam prejel – Kristusa samega. Hvaležnost naj te dela pogumnega služabnika najprej v svoji družini, v odnosu do žene in otrok, hkrati pa bodi odprt za vse ljudi, ki iskreno iščejo resnico, ki so izgubili vero ali pa je še sploh niso našli. Danes cerkev potrebuje može, ki uživajo ugled in so polni duha in modrosti, da bodo stopili na ulice, trge in razsvetljevali tiste, ki so izgubili smer ali so sredi viharja. Najvažnejša naloga stalnih diakonov je, da krepite ljubezen in na svoj način prispevate k zdravljenju ran ljudi, ki so v stiski. Bog te je osebno obiskal, osebno se te je dotaknil in nagovoril. Pomembno je, da ta odnos dan za dnem poglabljaš, da bosta z Gospodom resnično zaupna prijatelja.«
Na dan državnosti, 25. junija, smo se župljani naše župnije odpravili na romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. Ker je bil avtobus hitro poln, smo naročili še kombi. Ob 7. uri smo se odpeljali z avtobusne postaje pri Tušu na Ljubljanski ulici proti Gorenjski. Tokrat nas je prvič spremljal novi župnik p. Ivan Hočevar. Po pozdravu in predstavitvi dobro pripravljenega načrta romanja smo se priporočili Gospodu in Božji materi, da nas spremljata na našem romanju. Molili smo rožni venec in prebrali odlomke iz Svetega pisma. Po postanku za kavico so prisluhnili sestavku, ki sem ga pripravil na temo dneva državnosti, nato smo zapeli državno himno in molili za domovino. Nato sem povedal nekaj o zgodovini romarske poti Brezje in čudežih, ki so se tam zgodili. Navzoči smo bili pri zahvalni maši ob 25-letnici samostojnosti Slovenije. Somaševanje je vodil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. »Zahvalimo se Mariji za vse milosti, ki smo jih prejeli kot narod in ki jih bomo še prejemali,« je po pozdravu zbranim romarjem dejal p. dr. Robert Bahčič, rektor brezjanskega svetišča. »Mariji Pomagaj smo se v varstvo izročili že ob osamosvojitvi in se ji izročamo vsako leto.« Škof Jamnik je v svoji pridigi poudaril pomen sprave in odpuščanja za naš narod, spregovoril pa je tudi o nadškofu Šuštarju: »Kot tajnik nadškofa msgr. dr. Alojzija Šuštarja sem imel to srečo in milost, da sem lahko od blizu spremljal vsa dogajanja glede osamosvojitve Slovenije. Moje misli o teh časih in o nadškofu Šuštarju so torej sad osebnih pogovorov z njim. Nadškof je bil ena ključnih osebnosti slovenske osamosvojitve, saj je vedno znova poudarjal, kako potrebujemo modrost, zrelost in pogum.« Po škofovem blagoslovu ob zaključku svete maše je sledila predstavitev knjige z naslovom »Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije« avtorja Jerneja Vrtovca.