»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.«  

Lk 12,49-51

   Te Jezusove besede nas lahko nekoliko prestrašijo, saj so od Jezusa vsi pričakovali, da bo prinesel mir in svobodo narodu, ki so ga Rimljani zavzeli. Jezu8sov evangelij je res velika novost, zato je dobro, da vse, kar je staro in preživelo vržemo na smetišče in sežgemo. Judje so se strogo držali svoje postave, ki je bila preživela, ker jih ni odreševala, zato niso bili sposobni v Jezusu prepoznati Boga, v katerega je treba verovati, kajti ne rešujejo nas naša dela, ampak vera v odrešenika, ki je prišel zaradi nas. Danes nismo nič boljši: oklepamo se starega in preživelega in si nočemo priznati, da se sami ne moremo odrešiti.

   Ogenj v Svetem pismu pogosto pomeni Božjo prisotnost, resnico, očiščenje in moč Svetega Duha. Jezus tu ne govori o uničevalnem ognju, ampak o ognju, ki prečiščuje in daje življenje – ogenj Božje ljubezni, ki gori v srcih. Ta ogenj zažiga mlačnost, brezbrižnost in lažne varnosti. Je ogenj preobrazbe. Jezus si želi, da bi se že razplamtel – da bi se Božja ljubezen razširila po ljudeh in preoblikovala svet. Jezus ne spodbuja sovraštva. Govori pa o tem, da resnica Božje besede ne pusti nikogar nevtralnega. Ko pride ogenj resnice, se ljudje morajo odločiti: sprejeti ali zavrniti. In ta odločitev povzroča razdeljenost, celo v družinah. Resnica ni vedno udobna – kdor sledi Kristusu, lahko pride v navzkrižje s tistimi, ki nočejo živeti po evangeliju. Jezus ne prinaša »miru« v smislu površinskega miru brez spremembe, ampak prinaša radikalen mir, ki pride skozi preobrazbo srca – in to vedno izzove konflikt. Ogenj ljubezni in resnice je neizprosen: kuri stran, kar je lažno, in loči tiste, ki so pripravljeni hoditi v luči, od tistih, ki vztrajajo v temi.   (jč)

  »Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.« 

Prd 2,21-23

   Današnja Božja beseda nam spregovori o skrbeh tega sveta. Bog je tisti, ki skrbi za nas. Pridigar nam spregovori o nečimrnosti, ki ji ljudje tako zlahka podležemo. Kaj je nečimrnost? Je sinonim za domišljavost, ponos in aroganco. Nečimrn človek precenjuje lastne sposobnosti, lastnosti in znanje ter posledično razvija pretirano lastno podobo. Morda smo tudi sami opazili, da smo večkrat prevzetni, se povzdigujemo nad druge in smo arogantni. Takšna drža nima mesta v krščanstvu, saj nam je Jezus sal zgled ponižnosti in nas uči, da smo veliki takrat, ko nosimo v srcu ljubezen do drugih in smo pripravljeni streči pomoči potrebnim.

   V evangeliju srečamo dogodek, ko je nekdo želel, da razsodi med bratoma glede dediščine. Jezus ne želi početi tega, zato reče: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Pohlep ni zgolj želja po več – je slepa pega srca, ki vedno misli, da še nima dovolj. Jezusove besede nas pretresejo v jedro: življenje se ne meri v številkah, v stanju na računu ali v dolžini seznama stvari, ki jih imamo. Meri se v odprtosti za druge, v hvaležnosti za vsakdanji kruh, v notranjem miru. Kdor kopiči brez mere, pogosto izgublja to, kar je res dragoceno – odnose, čas, smisel. Varujmo srce, da ne zdrsne v iluzijo, da nas bo več stvari naredilo bolj žive. Resnično bogastvo je življenje samo – in to je dar.    (jč)

   »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«  

Lk 12,32-34

   Govor “Ne boj se, mala čreda” nas opomni, da je Božje kraljestvo dar, ne nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti s strahom in tesnobo. Kraljestvo ni stvar prihodnosti nekje daleč, temveč je resničnost, ki se začne že zdaj, ko se srce odpre Bogu. Ko Jezus govori o prodaji premoženja in dajanju vbogajme, ne gre zgolj za odpoved materialnim stvarem, ampak za osvoboditev srca od navezanosti na minljivo. Denar, status in lastnina starajo, se kvarijo in nas lahko ujamejo v občutek pomanjkanja. Nebeški zaklad – ljubezen, usmiljenje, pravičnost – pa ostaja neuničljiv. Zaključna misel, “Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce”, je preizkusna točka: pokaže nam, kam je resnično usmerjeno naše življenje. Če je naš zaklad v ljubezni in Božji bližini, potem bo tudi srce tam – mirno, varno in polno.

   Jezus nas z besedami: »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane … » vabi k življenju v pripravljenosti. Opasana ledja pomenijo, da smo pripravljeni služiti in hoditi po poti, ki nam jo pokaže Gospod. Prižgane svetilke so naša vera, ki sveti tudi v temi, in ljubezen, ki nikoli ne ugasne. Jezus nas spodbuja, naj ne čakamo brezbrižno, ampak z budnim srcem in odprtimi rokami – da bi, ko bo potrkal, lahko takoj odprli. Blagor tistim, ki Gospoda pričakajo budni: ne zato, ker so brez napak, ampak ker so ostali zvesti in pozorni na Njegovo navzočnost tukaj in zdaj.   (jč)

   Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.  

Lk 11,9-10

   Današnja Božja beseda želi pokazati, kako je Bog dober in sliši naše prošnje. V odlomku iz Stare zaveze beremo, kako se Abraham pogaja z Bogom, ker si želi, da ne bi uničil Sodome, kjer se ne najde niti deset pravičnih. Grehi tega mesta so se množili, vendar Abrahamu ni bilo vseeno za grešnike, zato prosi Boga, da ne uniči pravičnega s krivičnim vred. Bog je dober, vendar mora človek to tudi upoštevati.

   V evangeliju beremo, da je Jezus pogosto šel molit na samoten kraj, kjer se je pogovarjal s svojim Očetom. Apostoli so opazili, da je Jezus prihajal od tam poln moči in veselja, zato so ga prosili, naj jih nauči moliti. Takrat nam je podaril dragoceno molitev očenaš. Jezus jim položi na srce preproste, a izjemno močne besede: »Prosíte – in vam bo dano. Iščite – in boste našli. Trkajte – in se vam bo odprlo.« To ni le spodbuda, ampak obljuba. Bog ni gluh za človekovo stisko. Ni oddaljen. On je Oče, ki sliši vsako prošnjo, vidi vsako iskanje in odgovori na vsako trkanje – čeprav ne vedno tako, kot bi si želeli, temveč tako, kot je zares prav. Te besede nas vabijo k zaupanju. Ne k obupu, ne k pasivnosti, ampak k vztrajni veri. Če si v temi – išči. Če si pred zaprtimi vrati – trkaj. Če ti zmanjkuje moči – prosi. Bog ni nedosegljiv. On čaka na stik. In vsak, prav vsak, ki prosi, prejme.     (jč)