Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino?
Lk 16,9-11
V današnji Božji besedi je govora o denarju. V odlomku preroka Amosa beremo, kako tisti ki imajo goljufajo uboge, da bi imeli še več. Če postane denar najvažnejša stvar v življenju, nas lahko naredi krivične in požrešne. Evangeljsko besedilo pa je izzivalno, ker govori o “krivičnem mámonu” – o bogastvu in dobrinah tega sveta, ki so pogosto povezane z nepravičnostjo, sebičnostjo in kratkovidnostjo. Jezus nas ne spodbuja, naj se zatečemo k nepoštenosti, ampak nas vabi, da se vprašamo: Kako uporabljamo to, kar nam je bilo dano – četudi je minljivo in omejeno? Denar, vpliv, čas, sposobnosti – vse to samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Postane nevarno, kadar je v službi pohlepa ali sebičnosti. Postane blagoslov, kadar ga znamo uporabiti za dobrobit drugih, za prijateljstvo, za podporo tistim, ki so v stiski. Zato Jezus pravi: Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom – torej uporabite minljive stvari, da ustvarjate nekaj, kar ima trajno vrednost: odnose, ljubezen, bližino, sočutje.
Poudarek na zvestobi v “najmanjšem” pa nas spomni, da resnična preizkušnja naše duhovne drže ni v velikih in slavnih trenutkih, temveč v drobnih vsakodnevnih odločitvah. Če znamo biti iskreni, odgovorni in velikodušni v malem, tedaj se oblikuje naše srce za večje zaupanje. Če pa v malem izbiramo sebičnost ali krivico, se to neizogibno odrazi tudi v večjem. Resnična dobrina, o kateri govori Jezus, niso materialne stvari, ampak življenje v polnosti – občestvo z Bogom in večna bivališča. To pa nam ne bo zaupano, če nismo pripravljeni zvesto in sočutno upravljati z drobnimi darovi, ki jih imamo zdaj. Zato je to besedilo povabilo k notranjemu preobratu: da se učimo gledati na svoje premoženje, čas in talente kot na orodja ljubezni in zvestobe, ne pa kot na lastnino za lastno varnost.
Kratka molitev: Gospod, daj mi srce, ki zna dati; učitelj, daj mi modrost, da bom uporabljal dobre stvari tega sveta za gradnjo nečesa večno vrednega. Naj bom zvest v malem, da bom pripravljen za veliko. Amen.
Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.«
Jn 3,13-15
Jezus v pogovoru z Nikodemom razodeva skrivnost svojega poslanstva: on je tisti, ki prihaja od Boga in edini, ki lahko človeku odpre pot v nebesa. Ko omenja Mojzesa in kačo v puščavi (prim. 4 Mz 21,4–9), Jezus navezuje na dogodek, ko so Izraelci po grehu doživeli strupene ugrize kač. Bog je po Mojzesu postavil bronasto kačo, in kdor je vanjo pogledal, je bil ozdravljen. Ta dogodek je bil prispodoba: kot je bila bronasta kača povzdignjena, da so ljudje našli rešitev, tako bo moral biti tudi Sin človekov povzdignjen – torej na križ. Njegova smrt postane vir življenja, saj se vanj, v križanega in vstalega, nasloni vera človeka.
Odrešenje prihaja po poti križa, ki ni znamenje sramote, ampak znamenje upanja, ker nas je Jezus na križu odkupil in nam odprl vrata v nebeško kraljestvo. Jezusov življenje se ni zaključilo v grobu, ampak je bil povzdignjen in sedaj čaka na nas, ker nam je pri sebi pripravil prostor. Vera ni le intelektualno sprejemanje, ampak pogled srca na Jezusa, tako kot so Izraelci pogledali na kačo. Povzdignjenje na križu kaže, da se Božja moč razodeva prav v ljubezni, ki gre do konca. Večno življenje se začne že zdaj: kdor veruje, je v odnosu z Njim, ki je prišel iz nebes. Ta odlomek nas vabi, da se v težavah in dvomih obračamo k Jezusu, povzdignjenemu na križu, saj je tam razodeta najgloblja Božja ljubezen. Brez Božje ljubezni bi še vedno tavali v temi in naše življenje ne bi imelo pravega smisla. Bog, ki je vdihnil v naše telo svojega Duha, je naše središče in smisel. Naj nam Božja milost pomaga, da bomo vsak dan utrjevali svojo vero v večno življenje. (jč)
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Lk 14,25-27
Jezusove besede izzvenijo ostro, skoraj nesprejemljivo: »Če kdo pride k meni in ne zavrača očeta, matere … in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Človek se zdrzne. Saj nas je vendar učil ljubiti! Kako torej zdaj govori o zavračanju? Toda v resnici Jezus ne kliče k sovraštvu, temveč k preureditvi meril. Ljubezen do Boga mora postati temelj, iz katerega se potem napaja vsa druga ljubezen. Če Boga postavimo na zadnje mesto, postane tudi naša ljubezen do bližnjih krhka, polna pogojev in zahtev. Ko pa je On prvi, takrat šele lahko resnično ljubimo druge – svobodno, brez navezanosti, brez sebičnih pričakovanj. Navezanost na ta svet, njegove užitke, moč in slavo, iskanje svojih koristi, kopičenje bogastva in pobobna prizadevanja na ločujejo od Boga in nam posledično jemljejo svobodo. Jezus pa želi, da smo svobodni in nenavezani na dobrine in nezdrave odnose, kajti le tako lahko zaupamo in ljubimo.
»Nositi križ« pomeni priznati, da pot učenca ni pot udobja in blišča, ampak pot darovanja. Križ nas spomni, da ne moremo izbrati Kristusa, ne da bi hkrati sprejeli tudi njegovo logiko izgube: izgubiti samega sebe, da bi našli življenje. Biti učenec torej pomeni imeti pogum, da svoje življenje izročimo v Božje roke. To ni enkratna odločitev, temveč vsakodnevni korak – ko odpustim, ko ljubim, ko vztrajam, čeprav bi bilo lažje odnehati. Morda se sliši strogo, a v resnici gre za vabilo k svobodi: šele ko odpustim sebičnim navezanostim, lahko hodim za Njim – svobodno, radostno, polno. (jč)