Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!«

Apd 3,4-6

   »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: v imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi.« To je srce evangelija: dati tisto, kar imamo od Boga. Ne vsega materialnega, ampak tistega, kar res zdravi – vero, upanje, moč za novo življenje. Peter berača že v začetku pripravi, da denar tisto, kar bo prejel. Prava pomoč ni vedno v materialnem. Tudi če nimamo bogastva, to ne pomeni, da ne moremo dati ničesar. Peter ima nekaj drugega – duhovni dar, vero, moč, ki mu je dana po Jezusovem imenu. In to je pripravljen dati naprej. Brez zadržkov. Največ, kar lahko damo, ni stvar, ampak dar, ki prihaja iz odnosa z Bogom – molitev, vera, upanje, pogum, ljubezen, Božja moč. To je srčika stavka. Peter ne deluje v svojem imenu ali moči, ampak v Jezusovem imenu – to pomeni z Njegovo oblastjo. In v tem imenu človek prejme ozdravljenje. Peter ne samo pomaga – on človeka povabi v novo življenje. Jezusovo ime ima moč. Ne gre za čudež kot predstavo, ampak za znamenje nove resničnosti – da po veri v Kristusa človek lahko vstane: iz bolezni, greha, obupa, brezizhodnosti.

   Danes praznujemo dva stebra Cerkve – Petra, skalo vere, in Pavla, ognjeni glasnik evangelija. Bila sta različna po značaju, po poti in izkušnjah, a združena v eni stvari: vdanosti Kristusu. Peter je bil Jezusov učenec, ki ga je spremljal vseskozi. Bil je apostol, ki marsičesa ni razumel, vsaj tistih nebeških resničnosti. Naredil je mnogo napak, preveč je mislil posvetno, zato ga je Jezus grajal. Bil je slaboten, a kljub temu, ali morda prav zaradi tega, ga je Jezus izbral za prvega papeža. Prevladala je ljubezen do Boga. Peter nas uči, da tudi padci niso konec, če se vrnemo k Bogu z iskrenim srcem. Pavlova pot je zelo drugačna. Bil je goreč nasprotnik Jezusa in kristjanov. Prav zaradi tega, se mu prikaže Jezus in se mu razodene. Tako postane goreč oznanjevalec Jezusovega nauka, misijonar narodov. Pavel nas uči, da nihče ni tako daleč, da ga ne bi mogla doseči milost. Oba sta svoje življenje položila za resnico evangelija. Njuna pot ni bila lahka, a je bila polna smisla – ker sta živela za Nekoga večjega od sebe. Naj tudi mi pogumno hodimo po poti vere: s Petrovo stanovitnostjo in Pavlovo gorečnostjo. Bog ne išče popolnih – išče predanih.  (jč)

   »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« … »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.

Lk 9,20.23-24

   Jezus tudi danes postavlja meni, tebi, vsakemu človeku posebej vprašanje: Kdo sem jaz zate? Je le zgodovinska oseba, prerok, učitelj morale – ali pa je resnično Božji Sin, tisti, ki je v središču mojega življenja? Peter odgovori: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." Njegov odgovor je izraz vere, ki mu ni bila dana od ljudi, ampak, kot pravi Jezus, od nebeškega Očeta. To pomeni, da pravega spoznanja o Jezusu ne moremo doseči le z razumom – potrebna je vera, odprtost srca, Božja milost. Če resnično verjamem, da je Jezus Božji Sin, potem bo to vidno v mojem načinu življenja: v ljubezni, odpuščanju, zvestobi in iskanju resnice. V sodobnem svetu, kjer je veliko glasov, ki želijo določiti, kdo je Jezus – od tega, da je le mit, do tega, da je bil zgolj dober človek – je pomembno, da znamo jasno in osebno pričati o svoji veri: Zame je Jezus moj Gospod, moj Odrešenik, moj prijatelj.

   "Če hoče kdo iti za menoj..." Jezus ne sili nikogar. Vabi – ljubeče, svobodno. Hočeš iti za Njim? Odločitev je tvoja. Toda če se za to pot odločiš, potem se začne resnična preobrazba. Odpoved samemu sebi ne pomeni, da se moramo sovražiti ali zanikati svojo vrednost. Gre za to, da se ne postavljamo v središče sveta. Da ne živimo le zase. Da znamo reči: Ne moji volji, ampak Božji. Gre za ponižnost, za odprtost, da se pustimo oblikovati po Božji podobi – ne po svojih sebičnih željah. Križ ni samo trpljenje – križ je življenje s svojimi bremeni, odgovornostmi, izzivi. Vsak ima svoj križ – nihče ni brez njega. Pomembno pa je, da ga ne nosimo z uporom, ampak z vero. Jezus nas ne vabi, da iščemo križ, ampak da ga sprejmemo. S tem postane naš križ – čeprav težak – tudi pot k življenju. Jezus je prvi, ki je šel po tej poti odpovedi, križa in ljubezni. In ker hodi pred nami, vemo, da nas ne bo pustil same.