Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.

Mt 4,17.23

   V Matejevem evangeliju beremo o tem, kako je Jezus začel svoje javno delovanje. Vabil je ljudi k spreobrnjenju in poklical prve apostole, ki so vse pustili in šli za njim. Ni izpostavil samega sebe, ni se trudil, da bi ustvaril kariero, ampak je izpostavil Božje kraljestvo, v katerega smo vsi povabljeni. Za vstop v to kraljestvo pa je potrebno spreobrnjenje oziroma življenje v skladu z darovi in milostmi, ki jih vsak dan prejemamo. Zato je naša naloga, da vsak dan odkrivamo Božjo voljo in se po svojih močeh potrudimo, da jo izpolnimo. Smisel našega življenja ni v tem, da živimo od danes do jutri, temveč da smo kot kristjani znamenje za tiste, ki ne verujejo, dvomijo in ne vedo, kje lahko najdejo Boga. Odkriti ga moramo v našem življenju, to je, v naši dobroti, spoštovanju in nesebični ljubezni.

   Danes je tudi nedelja Svetega pisma. Sveto pismo je za nas kristjane pismo Boga človeku. V njem nas Bog nagovarja, nam razodeva, kdo je, in nas vabi v odnos z njim. Čeprav so besedila zapisali ljudje v različnih časih in okoliščinah, verujemo, da jih je navdihnil Sveti Duh, zato v njih prepoznavamo Božjo besedo. V Svetem pismu Bog govori na človeški način, skozi zgodbe, preroške besede, zapovedi, molitve in Jezusovo življenje. Posebno mesto ima Nova zaveza, kjer Bog spregovori po Jezusu Kristusu, ki je Božji Sin in najpopolnejše razodetje Boga. Kot pismo Boga Sveto pismo ni namenjeno le branju, ampak poslušanju in odgovoru. Kristjan ga bere z odprtim srcem, v molitvi in razmisleku, ter se skuša po njem ravnati v vsakdanjem življenju. Tako Sveto pismo postaja živ dialog med Bogom in človekom, ki se nadaljuje v vsaki generaciji.  (jč)

   In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹«

Jn 1,32-33

   Janez ne izhaja iz tega, kar že ve, ampak iz tega, kar mu je dano videti. Dvakrat poudari: »nisem ga poznal«. To je pomembno. Janez ne priča kot nekdo, ki bi Jezusa potrdil zaradi bližine, navade ali pričakovanj, ampak kot nekdo, ki se pusti presenetiti. Znamenje Duha, ki se spušča in ostane, ni spektakel. Golob ni simbol moči, ampak miru, tihe navzočnosti. Ključno je prav to: Duh ne pride le za trenutek, ampak ostane. S tem je razodeto, kdo Jezus je, ne po zunanjem uspehu, ampak po notranji povezanosti z Bogom.

   Janezova vloga je poslušnost. On se bo umaknil, ker se je pojavil močnejši od njega. Ne razlaga po svoje, ne dodaja. Zvest je temu, kar mu je bilo rečeno: opazuj, čakaj, prepoznaj. Vera tukaj ni rezultat razmišljanja, ampak zvestega gledanja. In ko vidi, ne zadrži zase. Priča. Odlomek nas tiho vpraša: po čem danes mi prepoznavamo Božje delovanje? Po hrupu, učinkih, gotovosti? Ali po tihih znamenjih, ki vztrajajo? In ali si sploh dovolimo reči: »nisem poznal«, da bi lahko resnično videli?