»Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven.«

Jn 10,1-3

   Danes je nedelja dobrega pastirja. Kakšen je dobri pastir? Njegova lastnost je, da pozna svoje ovce in skrbi zanje. Vsaka izmed njih je zanj dragocena. Vsako pozna po imenu. Vodi jih skozi glavna vrata in ne išče kakšnih lukenj v ograji, kjer bi se ovce lahko skrivaj vtihotapile v varno stajo. On je podoben varnim vratom, ki so skrbno zaprta in so ovce na varnem. Jezusu, ki je dobri pastir, smemo zaupati. Vanj verujemo in ga sprejemamo kot svojega odrešenika.

   Nedelja Dobrega pastirja nas vsako leto znova postavi pred preprosto, a zahtevno vprašanje: čigav glas v resnici poslušam? Jezus govori jasno. Pastir ne vstopa skrivaj, ne preskakuje ograj, ne išče bližnjic. Pride skozi vrata. Njegova navzočnost je poštena, odprta, brez pretvarjanja. In prav zato ga ovce prepoznajo. Ne po sili, ne po strahu, ampak po glasu. Ta glas ni glas, ki bi pritiskal ali zmedel. Je glas, ki kliče po imenu. Osebno. Ne množično, ne splošno. Vsakdo je poklican posebej, z vso svojo zgodbo, z vsemi ranami in upanji. V svetu, kjer je toliko glasov, ki tekmujejo za našo pozornost, ni vedno lahko razločiti, kateri vodi k življenju. Nekateri obljubljajo veliko, a vodijo v praznino. Drugi so glasni, a brez prave smeri. Jezusov glas pa pogosto ni najglasnejši. Je pa zanesljiv. Ne sili, ampak vabi. Ne zapira, ampak vodi ven – v svobodo. Morda je današnji dan priložnost, da se za trenutek ustavimo in prisluhnemo. Kateri glasovi me vodijo? Me vodijo bližje miru, resnici, odnosu? Ali me oddaljujejo od tega, kar je v meni najbolj živo? Dobri pastir nas ne izgubi iz vida. Tudi ko zaidemo, nas ne preneha klicati. In ko zaslišimo njegov glas, v sebi prepoznamo nekaj znanega. Nekaj, kar daje pogum narediti korak naprej. Ne zato, ker bi vse razumeli. Ampak zato, ker zaupamo glasu, ki nas pozna po imenu.

  Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. 

Lk 24,28-31

   Po smrti Jezusa na križu se je njegovim učencem sesul svet. Življenja, kot so si ga predstavljali ni bilo več. Jezus, na katerega so polagali vse upe je neslavno končal na križu. Kaj naredimo, ko se naša pričakovanja o tem, kar je predstavljalo smisel našega življenja, sesujejo in izgubimo tla pod seboj? Večina pobegne s kraja prizorišča, beži nekam v neznano, saj se niso sposobni soočiti z resničnostjo. To se je zgodilo z dvema učencema, ki sta bila na poti v Emavs. Jezus se jima pridruži in jima začne listati njun družinski album, v katerem so same lepe stvari, kako jih je Bog reševal. In naenkrat je njuno srce goreče in počasi spoznata, da se je z Jezusom moralo tako zgoditi kot se je zgodilo. Kako pa je z našo vero? Ali smo sprejeli Jezusa, ki je moral iti na križ, sicer e bi mogel vstati od mrtvih?

   Na poti življenja se pogosto zgodi, da Boga ne prepoznamo takoj. Hodi ob nas v naših pogovorih, v naših dvomih, v naši utrujenosti, pa vendar ostaja skrit. Ne sili v ospredje. Počaka, da ga povabimo. Učenca sta ga prosila: »Ostani z nama.« To ni bila dolga molitev, le iskrena želja po bližini. In prav to je dovolj. Bog vstopi tja, kjer je odprto srce. Razodetje pride v preprostosti. V lomljenju kruha, v deljenju, v skupnosti. Lomljenje kruha in delitev tega kruha med zbranimi je pravo znamenje, da je z nami Bog. Tam, kjer je dobrota, je Jezus vedno zraven in nas blagoslavlja. Tam, kjer je ljubezen konkretna, kjer si ljudje vzamejo čas drug za drugega, se odpirajo oči. In čeprav včasih izgine izpred naših oči, ostane v srcu kot gotovost: bil je tukaj. In še vedno je.