Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Jn 20,1-2

   Prva reakcija, ko se srečamo z nepredstavljivim, ko ne najdemo ljubljene osebe, je strah in beg k nekomu, ki bi ti lahko razložil, kaj se je zgodilo. Tudi Peter in Janez sta v šoku in vsa zmedena tečeta h praznemu grobu. Vstopita in ne moreta verjeti, kaj se je zgodilo. Ko je Janez malo bolj pozoren na povoje in prtič, ki ni bil ob povojih, je razumel, kaj se je zgodilo. Jezus živi. Prtič je postavljen tako, da se bo oseba, ki ga je uporabljala vrnila. Kdor hoče dojeti, kaj se je zgodilo na veliko noč, mora biti pozoren na podrobnosti. Majhne malenkosti nam lahko povedo, da se bo oseba vrnila in jo lahko z veseljem pričakujemo.

   Marija Magdalena ne razume, kaj se je zgodilo. Misli, da je vse izgubljeno. In prav tam se začne velika noč. Ne v jasnosti, ampak v temi. Ne v gotovosti, ampak v vprašanju. Ne v veselju, ampak v iskanju. Velikokrat smo tudi mi kot Marija. Stojimo pred “praznim grobom” svojega življenja. Nekaj, na kar smo se zanašali, izgine. Načrti se podrejo. Odgovorov ni. In prva misel je: “Vzeli so upanje.” A prazni grob ni konec zgodbe. To je začetek. Bog pogosto deluje prav tam, kjer mi mislimo, da je vse končano. Kamen je odvaljen, čeprav tega še ne razumemo. Svetloba prihaja, čeprav je še tema. Velika noč nas ne uči, da ne bo teme. Uči nas, da tema nima zadnje besede. Zato danes ni treba imeti vseh odgovorov. Dovolj je, da prideš “navsezgodaj”, takšen kot si, tudi s svojimi vprašanji. Bog je že tam. In življenje se je že začelo znova.   (jč)

   »Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹« Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. 

Mt 27,45-46.50-52

    Cvetna nedelja ni le spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ki je bil zadnji v času njegovega zemeljskega življenja, temveč je tudi začetek velikega tedna, ko je pred našimi očmi človekova tragika, vse, kar nam jemlje samospoštovanje in ponos. Jezusu je bilo odvzeto vse, celo plašč so mu vzeli in kockali, kdo ga bo dobil. Oskrunjeno je bilo njegovo telo in duša, ki je vpila v nebo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Vendar mora vsakdo to dramo sprejeti, ker je to sestavni del slehernega življenja. Brez trpljenja ni vstajenja, breu priznanja grehov in pokore ni odpuščanja.

     V Evangelij po Mateju ta prizor ni samo opis smrti. Je trenutek, ko se nekaj v temelju sveta premakne. Tema sredi dneva, krik Jezus Kristus, raztrgano zagrinjalo, tresenje zemlje. Vse govori isto: to ni navaden konec. To je prelom. Ko Jezus zakliče in izroči duha, se zagrinjalo v templju pretrga od vrha do tal. Tisto, kar je ločevalo človeka od Boga, ni več zaprto. Ni več razdalje, ki je človek sam ne bi mogel preseči. Pot je odprta. Zemlja se strese, skale počijo. Kot da stvarstvo samo odgovarja. Kot da ne more ostati nespremenjeno ob tem, kar se dogaja. In grobovi se odpirajo. Tam, kjer je bila dokončnost, se pojavi življenje. Ta odlomek govori o paradoksu: v trenutku največje nemoči se zgodi največja sprememba. Smrt ni več zadnja beseda. Tudi v našem življenju so trenutki, ko se vse zdi, kot da razpada. Ko se “skale” lomijo, ko se tla tresejo pod nami. A prav tam se lahko zgodi nekaj novega. Nekaj, kar prej ni bilo mogoče. Bog ne deluje vedno v miru in urejenosti. Včasih deluje prav v pretresu. V razpoki. V trenutku, ko mislimo, da je konec. In mogoče je prav tam začetek.