»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«       Jn 13,34-35

   Te besede, ki jih Jezus izreče svojim učencem pri zadnji večerji, niso le lepa misel, temveč temelj njegovega nauka. Gre za srčiko krščanskega življenja – ljubezen, ki presega vsakdanje čustvo in se izraža v konkretnih dejanjih. Jezusova zapoved je nova zato, ker ne gre več samo za "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", ampak za nekaj globljega: "Kakor sem vas jaz ljubil." To pomeni, da smo poklicani ljubiti nesebično, žrtvujoče, potrpežljivo – tako, kot je Jezus ljubil svoje učence, tudi ko so ga izdali, zatajili in zapustili. Ta ljubezen ni pogojena z zaslugami ali obnašanjem drugega človeka. Jezus ni rekel: "Ljubite tiste, ki so dobri do vas", temveč: "Ljubite drug drugega." Ljubezen postane merilo pristnega učeništva – "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."

   V današnjem svetu, polnem razdeljenosti, sovraštva in brezbrižnosti, je ta zapoved še posebej izziv. Ljubiti ne pomeni vedno strinjati se, ampak spoštovati, poslušati, pomagati, biti sočuten. To velja za odnose v družini, med prijatelji, v družbi. Ljubezen, ki jo živimo, postane naše pričevanje – bolj kot besede. Za srečo niso pomembna zgolj neka pravila in zapovedi, ampak pristna in nesebična medsebojna ljubezen. Kjer je ozračje ljubezni in zaupanja, tam je Bog s svojo ljubeznijo vedno v središču. Na koncu se lahko vprašamo: Ali drugi po naši ljubezni prepoznajo, da smo Jezusovi učenci? Ali je naša ljubezen res takšna, kot jo je živel On?     (jč)

   Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«        

Jn 10,27-30

   Današnja nedelja je nedelja Dobrega pastirja in tudi nedelja duhovnih poklicev. Evangelist Janez zelo strnjeno govori o pastirju, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj!« Ovce sledijo svojemu pastirju, ker jih on pozna, jih ima rad in zato se ne obotavljajo hoditi za njim. Ljubezen je treba čutiti. Ko veš, da te drugi ima resnično rad takšnega, kakršen si, ga poslušaš, mu zaupaš in mu slediš. V vlogi pastirja se nahaja sleherni duhovnik, ki mora posnemati svojega učitelja, da bo pravi pastir, ki s svojim govorjenjem in ravnanjem ne bo zlorabljal svojega položaja in ljudi zavajal.

   Bog je dal, da smo v tednu pred nedeljo Dobrega pastirja dobili novega vrhovnega pastirja, papeža Leona XIV. Prvi vtis nam daje slutiti, da bo podoba Dobrega pastirja, ki mu je mar za ljudi, ki hodi z njimi skozi temo in pasti današnjega sveta. Sam je po izvolitvi dejal: »Bog me je z vašo izvolitvijo poklical, da bi bil zvesti upravitelj Cerkve, zato da bi bila lahko barka odrešenja, ki pluje po vodah zgodovine, in svetilnik, ki osvetljuje temne noči tega sveta.« Hodimo skupaj in prosimo Gospoda, da nam pomaga, da bomo po njegovih spodbudah še boljši Kristusovi učenci.  (jč)