Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« 

Mt 9, 11-13

    Današnji evangelij nam postavi v ospredje namen, zaradi katerega je prišel Božji sin na svet. V prvem delu pokliče Mateja. Pogleda ga in mu reče: »Hodi za menoj!« In ta je vstal, pustil dobro službo in šel za njim. Kaj je Mateja prepričalo, da je takoj vstal in šel za njim? Morda se je srečal z Jezusovim pogledom in je začutil, da ga ima ta mož rad, kljub njegovim pomanjkljivostim in grehom. Jezus namreč gleda v srce in najde tudi tisto malo dobrega, kar je še ostalo v človeku in to je dovolj, da tega človeka spoštuje in mu vrne njegovo dostojanstvo.

    Ker se farizeji pohujšujejo nad Jezusom, da je s cestninarji in grešniki, jim le ta pove, da ni prišel na svet zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Na svet je prišel kot odrešenik. Prišel je v svet pol zlobe in krivic, da opogumi tiste, ki so zatirani, na robu družbe in tako ali drugače bolni. Njih je prišel reševat in ozdravljat, pa tudi vse druge, ki so bili pripravljeni sprejeti njegovo oznanilo. Tudi današnji svet je poln krivic, nasilja in bolezni, zato osvobaja in ozdravlja tudi ljudi današnjega časa, samo sprejeti ga moramo in verjeti, da nas more rešiti. Odprimo se, da bomo srečali njegov »pogled« in mu sledili.  (jč)

   »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Jn 3,16-18

    Te besede je Jezus rekel farizeju Nikodemu, ki je prišel k njemu na nočni klepet. Jezus je prišel kot naš odrešenik z nalogo, da nam razkrije nebeškega Očeta in nam pokaže, kakšna je prava sinovska ljubezen. Vse se dogaja iz ljubezni in zgled prave ljubezni je Sveta Trojica. Razmišljanje o Sveti Trojici se začne pri izkušnji odnosa. Če je Bog ljubezen, potem ljubezen ne more obstajati v popolni osamljenosti. V tej misli je Oče tisti, ki podarja, Sin tisti, ki prejema in vrača ljubezen, Sveti Duh pa vez žive ljubezni med njima.

   Oče je izvir. Sin je Beseda, ki pride človeku naproti. Sveti Duh je dih življenja, ki povezuje, oživlja in tolaži. Včasih ljudje iščemo Boga daleč stran, kot nekaj nedosegljivega. Misel na Sveto Trojico pa govori o Bogu, ki je neprestano gibanje ljubezni. Ne zaprt vase, ampak odprt. Ne hladna moč, ampak občestvo. Morda je zato človek najbolj živ takrat, ko ljubi, ko odpušča, ko posluša, ko ne živi samo zase. Takrat se dotakne nečesa trojiškega: enosti, ki ne duši različnosti. Trojica nas tudi uči, da ni treba vsega popolnoma razumeti, da bi bilo resnično. Nekatere najpomembnejše stvari v življenju človek najprej živi, šele potem jih počasi razume: mir, zvestobo, ljubezen, vero.