PONEDELJEK, TOREK IN SREDA ob 9.00; ČETRTEK, PETEK IN SOBOTA 0B 18.30.

   Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.

Lk 14,25-27

   Jezusove besede izzvenijo ostro, skoraj nesprejemljivo: »Če kdo pride k meni in ne zavrača očeta, matere … in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Človek se zdrzne. Saj nas je vendar učil ljubiti! Kako torej zdaj govori o zavračanju? Toda v resnici Jezus ne kliče k sovraštvu, temveč k preureditvi meril. Ljubezen do Boga mora postati temelj, iz katerega se potem napaja vsa druga ljubezen. Če Boga postavimo na zadnje mesto, postane tudi naša ljubezen do bližnjih krhka, polna pogojev in zahtev. Ko pa je On prvi, takrat šele lahko resnično ljubimo druge – svobodno, brez navezanosti, brez sebičnih pričakovanj. Navezanost na ta svet, njegove užitke, moč in slavo, iskanje svojih koristi, kopičenje bogastva in pobobna prizadevanja na ločujejo od Boga in nam posledično jemljejo svobodo. Jezus pa želi, da smo svobodni in nenavezani na dobrine in nezdrave odnose, kajti le tako lahko zaupamo in ljubimo.

   »Nositi križ« pomeni priznati, da pot učenca ni pot udobja in blišča, ampak pot darovanja. Križ nas spomni, da ne moremo izbrati Kristusa, ne da bi hkrati sprejeli tudi njegovo logiko izgube: izgubiti samega sebe, da bi našli življenje. Biti učenec torej pomeni imeti pogum, da svoje življenje izročimo v Božje roke. To ni enkratna odločitev, temveč vsakodnevni korak – ko odpustim, ko ljubim, ko vztrajam, čeprav bi bilo lažje odnehati. Morda se sliši strogo, a v resnici gre za vabilo k svobodi: šele ko odpustim sebičnim navezanostim, lahko hodim za Njim – svobodno, radostno, polno.    (jč)

   »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. … Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Lk 14,8-10.12-14

   Ko je bil Jezus na slovesnem kosilu pri nekem imenitnežu, je pozorno opazoval dogajanje pri izbiranju sedežev. Vsakdo si želi biti pomemben. Toda Jezus nas vabi, da se ne povzdigujemo nad druge. Ko se sam postaviš v ospredje, tvegaš ponižanje. Ko pa zasedeš zadnje mesto, priznavaš, da ne zahtevaš več, kot ti je dano. Prav takrat se odpre prostor za resnično dostojanstvo: če si poklican naprej, je to dar, ne pravica. Ponižnost ne pomeni, da si manjvreden, temveč da znaš počakati in sprejeti, da tvoje mesto določi ljubezen drugega – ne tvoja lastna zahteva. In prav v tem je svoboda: ne tekmovati, temveč biti hvaležen za prostor, ki ti je odmerjen. To nas vabi k drží: ne išči časti, ampak išči resnico. Tisto, kar si pred Bogom, je neprimerljivo večje od vsakega prvega sedeža na gostiji.

   Jezusova beseda, naj povabimo uboge in tiste, ki nas ne morejo povabiti nazaj, zareže v našo logiko dajanja in vračanja. Običajno povabimo tiste, od katerih pričakujemo družbo, zahvalo ali povračilo. On pa obrne pogled: prava velikodušnost je tam, kjer ni povratne koristi. Ko povabiš uboge, hrome, slepe, takrat tvoja gesta preseže trgovino medsebojnih uslug. Takrat sežeš v čisto ljubezen – v dar, ki nima pogojev. To je ljubezen, ki jo Bog sam živi: daje, ne da bi zahteval nazaj. Blagor takemu človeku, pravi Jezus, ker nagrada ni v aplavzu, ne v družbenem priznanju, temveč v Bogu samem. Povrnjeno bo ob vstajenju pravičnih – ko se bo razodela resnica, da ima vsako nesebično dejanje večnost.  (jč)