Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Mt 3,16-17

   Janez Krstnik je vabil svoje poslušalce. Naj stopijo v vodo in s tem pokažejo, da hočejo spremeniti svoje življenje na bolje. Jezusov krst pa je bil nekaj posebnega: ko ga je Janez potopil v reko Jordan, se je pojavil golob kot posebno Božje znamenje. Golob predstavlja Svetega Duha, ki je Bog in to je edina prava garancija, da nas krst notranje prerodi in zares zaživimo novo življenje. Pri krstu so nam vsi grehi odpuščeni in pred nami je prava prihodnost, ko nismo več sami, ampak z nami je vedno tudi Bog.  

   Prizor Jezusovega krsta je tih, a hkrati izjemno močan. Jezus stopi iz vode kot eden izmed mnogih. Brez razlage, brez poveličevanja. Samo človek, ki je stopil v vrsto z drugimi. In prav v tem trenutku se zgodi nekaj, kar preseže vsakdanje.

Nebesa se odprejo. Ne zato, ker bi Jezus kaj dokazal, ampak ker je v polni zvestobi sprejel svojo pot. Božji Duh se spušča kakor golob. Ne nasilno, ne hrupno. Golob je podoba miru, bližine, nežnosti. Bog ne pride z močjo, ki bi strašila, ampak z navzočnostjo, ki ostaja. Najbolj presenetljive pa so besede glasu iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus še ni naredil čudeža. Še ni učil množic. Še ni šel na križ. In vendar je že imenovan ljubljeni Sin. To pove nekaj bistvenega: Božja ljubezen ne temelji na dosežkih, ampak na odnosu. Povabljeni smo, da se vprašamo, kako gledamo nase. Pogosto svojo vrednost merimo po tem, kaj naredimo, kako uspemo, kako nas vidijo drugi. Toda pri krstu Jezus prejme potrditev, še preden začne svoje javno delovanje. Najprej identiteta, potem poslanstvo.  (jč)

   In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Jn 1,14

   Ta misel nas ustavi pri skrivnosti, ki je hkrati zelo velika in zelo blizu. Beseda, ki je bila od začetka, ni ostala oddaljena. Postala je meso. Vstopila je v naš vsakdan, v krhkost, utrujenost, veselje in bolečino človeškega življenja. Bog ni govoril le od daleč. Govoril je z obrazom, z rokami, z življenjem. Ko evangelij pravi, da se je naselila med nami, pove nekaj zelo konkretnega. Ne le da je prišla na obisk, ampak je ostala. Delila je naš prostor, naš čas, naše zgodbe. In v tem navadnem bivanju smo lahko videli njeno veličastvo. Ne bleščeče moči, ampak veličastvo ljubezni, ki se daruje, in resnice, ki osvobaja. To veličastvo prihaja od Očeta, a se kaže v Sinu, ki je blizu. Poln milosti, ker nas sprejema takšne, kot smo. Poln resnice, ker nas vabi, da rastemo in se spreminjamo. V tej Besedi, ki je postala meso, se Bog razkrije kot nekdo, ki želi biti z nami. In prav v tem je njegova največja slava. Človeštvo mora pripeljati do vrhunca, ko bomo Boga gledali iz oči v oči.

   »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci.« (Ef 1,5) To je veselo sporočilo božičnih praznikov. Biti Božji otrok ni naša zasluga, ampak nezaslužen dar, najlepša stvar, ki smo jo prejeli, ko se je Jezus ponižal in postal človek. Prišel je živet k nam, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Sam je večkrat rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta. Jaz in Oče sva eno!« Samega sebe je dal za zgled, da bi se tudi mi ljubili med seboj in Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli, delili z vsemi ljudmi, ki jih bomo srečali.  (jč)