Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Raz 22,17.20
Gre za izjemno bogato in globoko sporočilno. Gre za sklepne vrstice celotne Biblije, ki povzemajo temeljno krščansko upanje, vabilo in pričakovanje. Duh in nevesta pravita: »Pridi!« Tu gre za vabilo Svetega Duha in Cerkve (neveste), ki skupaj kličeta Kristusa naj pride. Nevesta simbolizira skupnost verujočih, ki hrepenijo po dokončnem združenju s Kristusom. Ta klic je izraz pričakovanja, vere in ljubezni – srčna prošnja po polnosti Božje prisotnosti. Kdor posluša, naj reče: »Pridi!« Vabilo ni namenjeno le pasivnemu poslušanju, ampak aktivnemu sodelovanju. Tisti, ki sliši to Božje vabilo, je tudi sam povabljen, da postane glasnik upanja. Krščanstvo je vera, ki se širi skozi oznanilo – vsak vernik je poklican, da deli vabilo naprej.
Kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Ta vrstica kaže na Božjo radodarnost. Voda življenja simbolizira odrešenje, milost, večnost. Ni je treba zaslužiti, kupiti ali si je pridobiti – dana je zastonj. Ključna pogoja sta le žeja in volja: hrepenenje po Bogu in odprtost srca. Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus! To je odgovor verujočega na Jezusovo obljubo. Vera ni samo čakanje, temveč zaupno pričakovanje. S tem klicem kristjan izrazi svojo pripravljenost, da sprejme Kristusovo drugo prihodnost. To je tudi molitev polna upanja in ljubezni.
Celoten odlomek vabi v globok odnos z Bogom, ki ni daleč ali odmaknjen, ampak blizu, oseben in dostopen. Pravi kristjan ni nekdo, ki zgolj čaka na prihod, ampak tisti, ki že danes živi iz tega pričakovanja – sredi vsakdana, s srcem odprtim za milost, pripravljen deliti vodo življenja z drugimi.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.«
Jn 14,23-24
Jezus nam želi povedati, da je ljubezen tista, ki določa naše odnose do Boga in do soljudi. Ljubiš ali ne ljubiš! Kakšna vmesna stvar ne obstaja, ker obračanje po vetru ni vredno človeka, ki da kaj nase. Odločitev za Kristusa je pomembna, ker ti začrta smer in te hkrati vodi in krepi na poti proti cilju. Jezus nam je dal tudi sredstva, ki nam dajejo moč, da ne omagamo. Ta sredstva so zakramenti. Največji med njimi je sveta evharistija ali sveta maša, kot navadno rečemo kristjani. Sveta maša je zakrament, ki privabi bogate in revne, zdrave in bolne, prepričane vernike in tradicionaliste. Pri Jezusu smo vsi dobrodošli.
Jezus v teh vrsticah ne govori o čustveni navezanosti, ampak o ljubezni, ki se izkazuje v dejanju – poslušnosti njegovim besedam. Če me kdo ljubi, pravi, se bo držal moje besede. To pomeni: če nekdo zares ljubi Kristusa, ga ne bo le občudoval ali se ob njem dobro počutil, ampak bo v njegovem nauku prepoznal smer za svoje življenje – in jo tudi živel. To pa ni lahka naloga. Jezusove besede pogosto kličejo k samopremagovanju, odpuščanju, služenju in ponižnosti. Kdor jih sprejme in se jih drži, pokaže, da ga ne vodi le čustvo, temveč odločitev – ljubezen kot zavestno dejanje. Boga ni treba iskati daleč – prihaja k tistemu, ki mu odpira srce z zvestobo in življenjem po njegovi volji. Ta človek postane kraj Božje navzočnosti. Brez poslušnosti ni odnosa, brez odnosa ni ljubezni, brez ljubezni pa ni prostora za Boga. (jč)
»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« Jn 13,34-35
Te besede, ki jih Jezus izreče svojim učencem pri zadnji večerji, niso le lepa misel, temveč temelj njegovega nauka. Gre za srčiko krščanskega življenja – ljubezen, ki presega vsakdanje čustvo in se izraža v konkretnih dejanjih. Jezusova zapoved je nova zato, ker ne gre več samo za "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", ampak za nekaj globljega: "Kakor sem vas jaz ljubil." To pomeni, da smo poklicani ljubiti nesebično, žrtvujoče, potrpežljivo – tako, kot je Jezus ljubil svoje učence, tudi ko so ga izdali, zatajili in zapustili. Ta ljubezen ni pogojena z zaslugami ali obnašanjem drugega človeka. Jezus ni rekel: "Ljubite tiste, ki so dobri do vas", temveč: "Ljubite drug drugega." Ljubezen postane merilo pristnega učeništva – "Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen."
V današnjem svetu, polnem razdeljenosti, sovraštva in brezbrižnosti, je ta zapoved še posebej izziv. Ljubiti ne pomeni vedno strinjati se, ampak spoštovati, poslušati, pomagati, biti sočuten. To velja za odnose v družini, med prijatelji, v družbi. Ljubezen, ki jo živimo, postane naše pričevanje – bolj kot besede. Za srečo niso pomembna zgolj neka pravila in zapovedi, ampak pristna in nesebična medsebojna ljubezen. Kjer je ozračje ljubezni in zaupanja, tam je Bog s svojo ljubeznijo vedno v središču. Na koncu se lahko vprašamo: Ali drugi po naši ljubezni prepoznajo, da smo Jezusovi učenci? Ali je naša ljubezen res takšna, kot jo je živel On? (jč)