Jezus je ob krstu videl prihajati nadse Božjega Duha
Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,13-17
TI SI MOJE VESELJE
Jezusov krst je po Mateju potreben. To je Jezusovo prvo javno dejanje in zato nedvomno pomembno, kar potrjujeta dve prvini njegovega odziva: »Spodobi se nama!« Jezus mora zaprositi za Janezov krst. Janez mora privoliti, da bo krstil Jezusa. Njuna skupna poslušnost Božjim načrtom je korak na poti pravičnosti. »Tako izpolniva vso pravičnost!« To verjetno pomeni delovati v poslušnosti Bogu Očetu na način, ko sta usklajeni notranje stanje in zunanje delovanje. Tudi Jezusovi prvi koraki so tako javno izkazovanje njegove poslušnosti Božjemu klicu. Jezus se vedno sklicuje na Očeta, kajti on ga je poslal, on mu je zaupal posebno nalogo. Kot Sin neizmerno ceni Očetovo voljo in izpolnitev le-te. Med njima je ljubezenski odnos, zato ne išče sebe, ampak se razdaja. Razdajanje je bistvena lastnost ljubezni, kajti ljubezen »ne išče svojega«, kot nam pove apostol Pavel.
Da je Jezusov krst bistvenega pomena in korak pravičnosti, potrjuje tudi Božji glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Božja potrditev je nedvoumna. Jezus je ponovno potrjen kot Božji Sin, ko začne svoje javno poslanstvo. Poleg tega je ponovno potrjena tudi Božja ljubezen do njega in veselje nad njim. Tako ima tudi Bog veselje nad nami, saj smo njegovi otroci. Božje otroštvo je najlepše darilo, ki ga prejmemo pri krstu. Starši storijo vse, da bi otroka obvarovali pred sleherno nevarnostjo, toda nebeškega Očeta ne more prekositi nihče. Zanj smo enkratni, vsakdo izmed nas je v njegovih očeh največji zaklad, zato mu ni vseeno, kaj se z nami dogaja. Statistično gledano je pri nas krstov vedno manj, kar pomeni, da se mnogi starši bojijo Boga, bežijo vstran od njega in tudi svojim otrokom ne omogočijo, da bi se zavedali, da jih ima Bog rad. Posledice takšne vzgoje so v tem, da veliko otrok pogreša pravo ljubezen, kajti kdor nima rad Boga, tudi človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, ne more imeti resnično rad.
»Ti si moj ljubljeni sin, ljubljena hči!« Bog izgovori pri vsakem krstu. On se veseli vsakega novega člana cerkvenega občestva, kajti prava ljubezen ne postavlja pogojev, je velikodušna, ne išče privilegijev, temveč se razda kot goreča sveča. Naj se tako kristjani razdajamo drug za drugega in sprejmemo sonce Božje ljubezni, saj je on naš Nebeški Oče, ki skrbi za nas. Prepustimo se njegovi ljubezni.
Jože Č.